Kdo bo še zmogel?

Če se bodo očitki in bojazni, ki jih je že dolgo slišati o Socialnem centru Vrtojba, izkazali za resnične, projekt ne bo obveljal ravno za vzorčen primer javno-zasebnega partnerstva. Nasprotno. Že dve leti ga spremljajo srditi spori, zaradi njega so v novogoriškem domu upokojencev zamenjali svet zavoda in je odstopil direktor, neuradno je slišati, da je nepravilnosti ugotovilo računsko sodišče (poročilo je še zaupno). Glavna bojazen je, da bodo stroški previsoki in se bodo cene za oskrbovance zvišale za tretjino.

Morda se bo vse skupaj končalo celo na sodišču, morda se bo izkazalo, da ima strah prevelike oči. Najbolj verjetno pa je, da bodo, postavljeni pred zid, zaplete le odpravili. Vsekakor ni dobra popotnica, da Občina Šempeter-Vrtojba, skoraj polovična lastnica zasebnega zavoda, ki gradi socialni center, še zdaj, ko stavba že stoji, ni uspela izvedeti, koliko (jih) bo vse skupaj stalo in kaj vse je všteto v ceno najema.

Nič manj zaskrbljeni niso v Idriji, kjer dom starejših gradijo v partnerstvu zasebne družbe FMR, države in občine. Tam sicer ni slišati očitkov o nečednostih, a napoved, da se bodo cene v novem domu zvišale za kar 66 odstotkov in da bodo med najvišjimi v državi, mnogim ne da spati. Posebno tistim, ki nimajo izbire.

Domove upokojencev je seveda treba posodobiti, višji standard prinese tudi višje cene. Če denarja ni dovolj, je smiselno tudi javno-zasebno partnerstvo. Ker pa je jasno, da zasebniki zasledujejo svoj interes (zaslužek), morajo občine in država toliko bolj skrbeti za javnega. In tu se lahko najbolj zalomi. Odsotnost natančno določenih razmerij in pravil igre lahko ustvari ugodne razmere za kupčije pod mizo, ki padejo na pleča varovancev in njihovih družin.

Ti so dodatno razočarani, ker se zdi, da jih tudi država in ZZZS z zmanjševanjem denarja in različnim vrednotenjem zdravstvene oskrbe puščata na cedilu. V posmeh vsem velikim besedam o socialni državi ...