Kdo je čefur?

Ko so se sredi minulega tedna iz Kopra poslovile tekme evropskega prvenstva v košarki, je v mesto stopil mednarodni literarni festival Vilenica. V Portorožu pa so se istočasno prižgali projektorji Festivala slovenskega filma. In če nas je Evrobasket v mestu pozdravljal domala na vsakem koraku, je moral imeti naključni sprehajalec po koprskih ulicah precej detektivske žilice, da je izvohal Vilenico. O tem, da je v mestu ugleden, tako rekoč svetovno znan in priznan književni festival, z njim pa “asi literature”, ni bilo ne duha ne sluha. Festival slovenskega filma, ki se ga drži stigma, da je namenjen zgolj filmarjem in njihovemu druženju, se je na več načinov trudil pritegniti domače občinstvo, in to je tokratnemu festivalskemu vodstvu v veliki meri tudi uspelo.

Pa vendar - nemogoče se je znebiti misli, da sta se piranska in koprska občina ob omenjenih festivalih znašli v zadregi. Festivala sicer obe “podpirata”: piranska FSF s 1000 evri in naklonjeno prisotnostjo župana na otvoritveni slovesnosti, koprska Vilenico s 5000 evri in brez predstavnika občine na odprtju festivala in drugih festivalskih prireditvah. Malenkosti, ki pa imajo precejšen simbolni naboj, sprožajo vprašanja, kakšen odnos imata občini do festivalov. Ali dejansko vesta, kaj z njima početi? Odnos do kulture terja premislek, ki je gotovo bolj naporen in dolgotrajen kot Areno Bonifika odeti v nova Potemkinova oblačila. Kultura in umetnost za oblastnike (očitno) ne govorita v jeziku, ki bi ga docela razumeli ali hoteli slišati, njun okus je povsem drugačen. Seveda je korenine te zadrege mogoče odkriti v odnosu, ki ga ima družba do kulture in umetnosti. Obe sta v času krize uradno postali strošek in sta s svojimi ustvarjalci vred odrinjeni na obrobje. V geto, v subkulturo. Na videz absurdno primerjavo ponudi eden od filmov, ki jih je bilo moč videti te dni v Portorožu: pred očmi se izrišejo obrisi stolpnic ljubljanskih Fužin, v ušesih pa zaruži Magnificova ponarodela ... Kdo je čefur?