Kdo je cenjen

Ko je kriza, je kriza za vse. To bi še razumeli, če bi varčevalni zakon posegel v vse skupine, ki prejemajo del pokojnine iz državne blagajne. A vlada je določila, DZ pa potrdil tri izjeme: udeležence vojne za Slovenijo, žrtve komunističnih dachauskih procesov in upokojence, ki so delali z azbestom. Pa nikar ne razumite, da bi bilo treba tudi tem vzeti del pokojnine. Sprašujemo se le, po kakšni logiki so žrtve dachauskih procesov bolj upravičene do nje kot interniranci, prisilni mobiliziranci in druge žrtve nacifašizma. In zakaj je država bolj čuteča do udeležencev osamosvojitvene vojne kot do udeležencev NOB.

Lahko se strinjamo, da so pokojnine iz državnega proračuna v nekaterih primerih visoke, a moramo hkrati poudariti, da te pokojnine večini niso dane brez razloga. Ko govorimo o vojnih veteranih, so pokojnine državno poplačilo za izbojevano skupno dobro, ko govorimo o kulturnikih, poplačilo za njihov prispevek k večanju ugleda Slovenije v očeh lastnega naroda in sveta. Ko govorimo o delavcih z azbestom in delavcih v premogovnikih, so povračilo države za prekomerno škodo na njihovem zdravju.

Lani, v času sprejemanja pokojninske reforme, so sindikati veliko govorili o očiščenju pokojninske blagajne izdatkov, ki ne temeljijo na vplačanih prispevkih. To so prav ti izdatki, v katere je zdaj z varčevalnim zakonom posegla država. Ko bo nastajala nova reforma, bo treba o njih premisliti, jih prenesti iz pokojninske blagajne na druge vire, nekatere omejiti tako po višini kot po naboru upravičencev, nekatere morda celo ukiniti, kot se je lani že zgodilo z državno pokojnino. Vse to je treba narediti, vendar ne na način, ki si ga je zdaj privoščila koalicija.

Ta način, ki bo prizadel zlasti prejemnike borčevskih pokojnin, hočeš nočeš diši po ideološkem obračunavanju. Določitev tistih, v pravice katerih država ne bo posegala, bi namreč lahko prebrali tudi kot sporočilo, koga oblast ceni in koga ne.