Kdo je gospodar

Vipavska dolina je te dni spominjala na zapis v časopisju iz leta 1875, ki med drugim pravi, da “topla Ipava, zlasti jeseni, izstopivši iz struge vso ravan prekrije”.

Spoznanje, da so bile poplave od nekdaj, vsebuje tudi izjava lastnika hiše ob strugi v Vipavi, ki je radijskemu novinarju dejal: “Vodi odprem vrata, da odteče. Drugega ji ne morem pomagati.” Te besede ne kažejo le na vajenost ljudi ob rekah, da se soočijo z njihovo uničevalno močjo. Kažejo tudi na globoko modrost človeka, ki se zaveda, da bo, visoki tehnologiji, domišljenim načrtom in zapletenim družbenim pravilom navkljub, prej ali slej soočen z neukrotljivostjo narave.

Seveda bi lahko bolje skrbeli za vodotoke in hudournike. Izrabo prostora bi lahko načrtovali tako, da na poplavno tveganih območjih ne bi postavljali hiš, nakupovalnih centrov in termalnih parkov. Ali transformatorskih postaj. Več stavb bi lahko zavarovali. Če bi bili previdnejši, bi bila škoda manjša. A ni previdnosti, s katero bi dosegli, da bi se Hubelj, Vipava, Rižana in Dragonja držale občinskih prostorskih načrtov in okoljske zakonodaje.

Ne toliko iz previdnosti ali iz strahu, ampak predvsem iz obsedene potrebe človeka, da nadzoruje, obvladuje, ograjuje, usmerja svet, so se marsikje vodotoki spremenili v grda korita, ponekod celo betonska. Tam večinoma res nimajo poplav, seveda če jih ne presenetijo tisočletne padavine in vode ne zdrvijo po betonski avtocesti z rušilno močjo. Ampak - tudi rek in potokov nimajo več.

Nad Primorsko je včeraj posijalo sonce. In ljudje so se zgrinjali na ulice in ceste. Z globokim sočutjem do stotin družin, ki so trepetale za svojo varnost in svoje domove. In jih čakajo tedni ali celo meseci trdega dela, preden si povrnejo, kar jim je narava krivično vzela.

A tudi s svojevrstnim spoštovanjem moči, ki zna tako hitro in korenito spremeniti svet. Škoda, da sočutje in spoštovanje sčasoma odtečeta.

Kot voda ...