Kdo je kriv? Novinar, kajpada!

Afera Signalgate je razgalila bolj ali manj pričakovano nekompetentnost sedanje ameriške administracije. Svetovalec ameriškega predsednika za nacionalno varnost Mike Waltz je nedavno v tajni pogovor o napadu na jemenske Hutije na aplikaciji Signal poleg visokih uradnikov ZDA pomotoma vključil še urednika revije The Atlantic. To ni zgolj obveščevalni fiasko epskih razsežnosti, temveč tudi rezultat kadrovske politike predsednika Trumpa.

Zgodovina je učiteljica življenja, pravi latinski pregovor. Toda očitno se ameriški predsednik ne zna učiti iz zgodovine. Ali pa ga ta preprosto ne zanima. Njegov kadrovski pristop temelji na lojalnosti, ne na kompetencah. Rezultat? Struktura oblasti, ki deluje kot rezervoar zvestih, a pogosto nekompetentnih ljudi. Zgodovina nas uči, da takšno kadrovanje redko vodi k uspehu. Stalin je nekoč s čistkami odpravil lastni vojaški vrh in nato dočakal nemško invazijo z vojsko, ki je bila operativno ohromljena. Hitler je prezrl nasvete izkušenih generalov - vemo, kam ga je to pripeljalo. A vrnimo se k ameriškemu fiasku. Namesto da bi Trump k odgovornosti pozval Mikea Waltza in nadrejenega obrambnega ministra Peta Hegsetha, nekdanjega televizijskega voditelja, ki se je na zagovoru pred senatom moral braniti pred obtožbami o spolnih napadih, zlorabi alkohola in slabem finančnem upravljanju dobrodelnih organizacij za veterane, je krivdo zvalil na urednika revije The Atlantic Jeffreyja Goldberga. Goldberga je označil za “sluzavca”, The Atlantic pa za “propadel časnik”. Še huje - Trump je reviji napovedal “štete dneve”. Ni naključje, da je predsednik ves svoj gnev stresel na ugledno ameriško revijo, prvič natisnjeno leta 1857, in njenega urednika. Ta je v času volitev dodatno vlagala v novinarski kader, ki je poročal o predsedniških kandidatih. Njena ekipa je pod drobnogled še posebej vzela prvega kazensko obsojenega kandidata v zgodovini ZDA.

Zaključek je jasen. V očeh predsednika so dežurni krivci novinarji. Ne nekompetentni uradniki. Ne tisti, ki izdajajo tajne podatke. Ampak tisti, ki opravljajo svoje delo - v interesu javnosti.

Zaključek je jasen. V očeh ameriškega predsednika so dežurni krivci novinarji in uredniki. Ne nekompetentni državni uradniki. Ne tisti, ki izdajajo tajne podatke. Ampak tisti, ki opravljajo svoje delo - v interesu javnosti. Zgodovina, ta učiteljica življenja, nas sicer uči, da je novinar, zlasti takrat, ko zaškripa, za politike zelo priročen krivec. To ne velja le za politike, marveč tudi za podjetnike in medijske lastnike. Nedavna odpuščanja na osrednjih slovenskih časnikih, kot sta Večer in Delo, potrjujejo tovrstni razmislek. Če se poslovne številke na koncu leta ne izidejo, uprava redko udari po sebi. In tako vlogo grešnega kozla prevzame tisti, ki je ključni člen v proizvodni verigi.