Kdo je Primorec?

Zamejci so posebni ljudje. Čeprav živijo na drugi strani (resda že zdavnaj padle, a še vedno žive) meje, so neprimerno večji Slovenci kot vsi mi, ki živimo v Sloveniji. Kar se nam, tukajšnjim Slovencem, zdi povsem samoumevno - na primer govoriti slovensko na javnih krajih -, ponekod v zamejstvu še vedno ni. V Trstu, denimo, te znajo še vedno čudno pogledati, če na avtobusu znanca ogovoriš v slovenskem jeziku. Tudi v Reziji so zagnali cel halo zaradi dvojezičnih osebnih izkaznic. V Špetru desno-sredinska koalicija močno nagaja edini dvojezični šoli v Videmski pokrajini ... In kot je zadnjič potožila mlada tržaška Slovenka, ni po več kot 80 letih, kolikor je minilo od tistega krutega dne, ko so na Bazoviški gmajni pod streli padle prve žrtve fašizma v Evropi, nič nenavadnega, če te nestrpneži sredi Trsta ozmerjajo s ”schiava”. Sužnja. Samo zato, ker si slovenske narodnosti ...

A zamejci se ne dajo. Vsak dan znova se borijo za svoj jezik, za svojo kulturo, za svojo pripadnost večinskemu narodu, ki se - čeprav živi le lučaj stran, čez mejo, ki je v bistvu sploh več ni - do njih vse prepogosto obnaša preveč mačehovsko. Kot da bi jih sploh ne videli, kot da bi ne bili tudi oni del enotnega slovenskega kulturnega prostora.

Predvsem pa so zamejci Primorci. Uporni, pokončni, pogumni. Le kako bi se sicer uprli fašizmu in nacizmu? Le kako bi vstala naša lepa Primorska brez svojih pogumnih ljudi? Ljudi, ki so tam že od nekdaj in ki si niso sami izbrali, da bodo živeli za mejo; ki s takim zanosom pojejo primorsko himno, da veš, da jo zares čutijo v srcu. Tudi zato moramo razumeti, kako zelo jih je zabolela nepremišljena izjava, da mora ostati vipavska hranilnica v primorskih rokah. Kot da bi Zadružna kraška banka, ki si prizadeva za nakup hranilnice, ne bila primorska ... V Primorskih novicah Primorske nikoli nismo in je ne nameravamo deliti z mejo. Primorci smo tu in smo tam. Primorci smo vsi. Meje so samo v naših glavah.