Kdo jih še jemlje resno?

Včeraj se je zgodil še en dan D; takšen, mini dan D, ob katerem smo morda kar zamahnili z roko, saj časovnic, h katerim se je vehementno zavezovala ta vlada, nihče ne jemlje več resno. Iztekel se je rok, do katerega bi morala vlada s sindikati javnega sektorja uskladiti nov plačni zakon in ga poslati v parlamentarno proceduro.

Odprtih je ostalo preveč vprašanj, da bi se to zgodilo, zato zdaj ministrstvo za javno upravo obeta dogovor do jeseni, uveljavitev zakona pa še vedno načrtuje za 1. januar 2024. Upanje umre zadnje.

Preveč zavez ostaja le na ravni leporečja, preveč obljub je neuresničenih, preveč časovnic namenjenih samim sebi.

Mera potrpežljivosti različnih poklicnih skupin znotraj javnega sektorja je različno polna. Medtem ko eni sindikati zaradi prekoračitve tega roka ne napovedujejo nič posebnega, so v sindikatih zdravstva in sociale zelo kritični do petmesečnih pogajanj, med katerimi se po njihovi oceni ni zgodilo nič. Če vlada ne bo pripravila celovitega predloga, bodo septembra zaostrili retoriko, omenjajo pa tudi možnost stavke. Zdravniški sindikat, ki je rešitve za svoj plačni steber pričakoval že do začetka aprila, naj bi razmere ocenil v ponedeljek. Spomnimo, da so se sindikati k temu, da ne bodo sprožali stavkovnih aktivnosti, zavezali le do 30. junija, ko naj bi bilo vse usklajeno.

Da bo mera polna, te dni spremljamo izjave sindikatov in delodajalcev o tem, da tudi socialni dialog, ki bi moral teči po jasnih pravilih ekonomsko-socialnega sveta (ESS), ne najde poti iz slepe ulice in da vlada mimo ESS-ja v parlamentarno proceduro vlaga predloge zakonov, ki posegajo na področje dela in prispevkov iz dela.

Pravzaprav vse skupaj ni nič boljše, kot je bilo pod prejšnjo, po definiciji manj socialno vlado, le da nam tokrat ministri buče prodajajo veliko bolj prijazno. “Poudarjam, da je socialni dialog pomemben, ampak na žalost smo v časovni stiski,” je minister za solidarno prihodnost odgovoril na očitke sindikatov in delodajalcev, da je vlada predlog zakona o dolgotrajni oskrbi potrdila in poslala v DZ, ne da bi ga socialni partnerji prej predebatirali.

Preveč zavez ostaja le na ravni leporečja, preveč obljub je neuresničenih, preveč časovnic namenjenih samim sebi. Dogajanje na področju javnega sektorja in socialnega dialoga je le še eno v nizu področij, kjer lahko to opazujemo. Za javno mnenje in napetosti v družbi to področje verjetno (še) ni najpomembnejše; ljudi trenutno veliko bolj kot ESS in dolgotrajna oskrba skrbi dogajanje v zdravstvu, kjer minister Danijel Bešič Loredan beleži strm padec javne podpore. Gotovo pa vse prevelike obljube vnašajo dvom v vse, kar počne vlada.