Kdo jim krade mladost

“Veš, mama, sva si premislili. Ne bova kupili hrčka, ampak zajčka,” sta mi hčerki pred dnevi razglasili izid nekajtedenskega intenzivnega premlevanja o tem, katerega hišnega ljubljenčka bi najraje hranili in crkljali.

Na moj vprašujoči pogled, od kod nenadoma zajček, če pa se o hrčku pogovarjata že mesece, je bil odgovor zelo nepričakovan: “Ker bi hrček že po dveh do treh letih umrl! Ubogi hrček! In midve bi bili potem žalostni. Zajčki živijo mnogo dlje ...”

Hm. Zanimivi, ti otroci; kako se znajo odmakniti od žalosti. Kakšen dober obrambni mehanizem imajo, me je prešinilo.

So se mar (tudi) zato na nekaterih šolah uprli branju knjig za Cankarjevo priznanje, v katerih je opisano mučenje živali?

“Zakaj sprašuješ po teh knjigah? Jaz jih ne bom brala!” mi je ob pultu mestne knjižnice, kjer sem spraševala po knjigah Oči in Na zeleno vejo Andreja Makuca in Andreja Predina, odločno rekla starejša hčerka, osmošolka. “Ne, zame sta,” sem jo najprej potolažila.

“Toda vsi v vašem razredu in v paralelkah se teh knjig najbrž ne otepajo tako kot ti? Nekaj se jih bo verjetno udeležilo Cankarjevega tekmovanja?” jo izzovem v zadnjem poskusu prizadevne mame, da bi njen otrok bral kakovostno literaturo in se udeležil tekmovanja, ki, ne nazadnje, prinaša točke za vpis na srednjo šolo in za Zoisovo štipendijo.

“Ma kje pa! Kdo bo tisto bral!?” odgovori na vratih knjižnice, s kupčkom drugih knjig v roki.

Da bi na naši šoli ne brali zaradi pritiskov konservativnih mamic, ni šans. Kras je liberalen, naša šola enako ali še bolj. So branje res zavrnili otroci, v primeru osmošolcev trinajstletniki, ki - tako kot moja hči - odlagajo soočanje z realnostjo v prihodnost?

Kar verjetno. Otroci se namreč že rodijo z mehanizmi, ki jim pomagajo, da se z določenimi nalogami spopadejo v najprimernejšem življenjskem obdobju. Najprej zelo veliko spijo in jedo, da lahko hitro podvojijo in potrojijo telesno težo, temelj, v katerega potem vgrajujejo zahtevnejše vsebine.

Ko so malo večji, sledi obdobje egoizma. Takrat mora biti vse njihovo, in če bi jih v tem obdobju skušali naučiti, da morajo igračko deliti z drugimi otroki, bi doživeli poraz. Otrok je takrat središče sveta in vse se mora podrejati njegovim željam in potrebam. A kmalu mu postanejo vrstniki zabavni družabniki. Glej čudo, prav v obdobju, ko postane dovolj zrel, da lahko igračo deli še s kom, in ko se uči, da ne more biti vse po njegovem.

In tako naprej, tja do konca osnovne šole in še dlje, ko želijo biti najstniki v marsičem že veliki, v še več rečeh pa tudi majhni. Da, dolga je pri človeku pot do samostojnosti. Živali s tem opravijo v nekaj mesecih, nekatere celo v nekaj tednih.

Pri ljudeh pa se ta doba daljša in krajša obenem. Kar spravlja mlade v težko rešljivo stanje. Po eni strani je današnji svet, z množico informacij, problemov in drugih dražljajev, postal izjemno kompleksen, zato mladi potrebujejo več časa, da vse to razumsko in čustveno predelajo. Po drugi strani pa jih ta isti svet - z reklamami, vzorci oblačenja, obnašanja in življenja - sili, da čim prej odrastejo.

In da bi bil paradoks še večji, jih silimo čim prej odrasti, kljub temu da se delež otroštva in mladosti v življenju posameznika vse bolj manjša. V zadnji polovici 20. stoletja se je namreč povprečna življenjska doba ljudi v razvitih državah povečala kar za 20 let. In povečuje se tudi v novem tisočletju. Medtem ko bodo Evropejke, rojene pred tridesetimi leti, po statističnih predvidevanjih dočakale 73 let in njihovi moški vrstniki 65, bodo deklice, rojene pred šestimi leti, v povprečju dočakale kar 81 in dečki 70 let.

Pred njimi je torej zelo dolgo obdobje odraslosti. Mi pa jih silimo, da čim prej končajo otroštvo in mladost.