Kdo si zasluži

Tarnamo, da je v Sloveniji preveč občin. Takšen občutek utrjujejo predvsem lokalne skupnosti, ki si ne morejo zagotoviti prihodkov niti za izvajanje najbolj osnovnih funkcij. V prihodnjih letih se bo občutek okrepil in pritisk na izdatke slovenskih občin se bo povečal. Nedavni predlogi varčevalnih ukrepov, ki so se dotikali predvsem občinskih zavodov in osnovnih šol, so že nakazali smer razmišljanja, ki sloni na domnevi, da se v občinskih proračunih skriva izdaten prihranek.

Pričakovati je, da se bodo s težavami kmalu okužile tudi občine, ki so še do včeraj veljale za uspešne in premožne, velike in močne. Prihodki od dohodnine in nadomestil za uporabo stavbnih zemljišč bodo vse manjši, odhodke za osnovne dejavnosti, kot so šolstvo in osnovno zdravstvo, bo težko zmanjšati. Zato bo naložbeni potencial občin tako nizek, da bodo le težko izpeljale kakšen resnejši in večji projekt. Če se ne bodo zadolžile ali grad-nje raztegnile na več let.

Ajdovski župan, ki je obljubljal mladostno energijo in se je naloge tudi lotil zagnano, je hitro trčil ob neizprosno finančno matematiko. Ampak se ni odzval z zategovanjem pasu. Trije novi ljudje v občinski upravi in nove pisarne za podžupane gredo proti preprosti varčevalni logiki. Odgovor župana je, da bodo novi ljudje prinašali denar.

Ta razlaga zveni povsem logično. In ko delovna mesta svetovalcev niso, kot denimo pri županih nekaterih mestnih občin, nagrada za zveste in prehodni dom za strankarske kolege v stiski, jo je zlahka mogoče sprejeti.

A vendarle: ali ne bi moralo to, da si zaslužijo svojo plačo, veljati za vse občinske uslužbence? Ali vsaj za veliko večino? In ali ni zaskrbljujoče, da župani ob prihodu v pisarno prej mislijo na to, kako se obdati z novimi, svojimi ljudmi, kot na to, kako motivirati, razporediti in pravilno usmeriti tiste, ki so že tam? In ali res mislimo, da je v državi preveč občin? Ali se nam v resnici zdi le, da je preveč občinskih uslužbencev?