Ker nihče ne bo večno mlad

Novi koronavirus je pred nas postavil ogledalo, v katerem se zrcalijo številne težave družbe. Ena izmed njih je ravnanje s starejšo populacijo. To - priznajmo si - mlajše generacije večinoma dojemajo kot nekakšen temelj modrosti in izkušenj, ki bolj ali manj (po)skrbi za blagostanje svojih otrok in še bolj za varstvo vnukov. In v miru in spokoju z vnuki v naročju čaka na zadnjo uro. Če prej ne zboli. Takrat naj zanjo poskrbi država, tako na zdravstvenem kot na področju institucionalnega varstva.

Kako popačena je ta splošna slika, je znano že dolgo. Že lep čas iz populacije štrli vse več opozoril o prenizkih pokojninah, s katerimi vse več starejših živi pod pragom revščine. Že vrsto let stroka opozarja na kadrovsko podhranjenost tako v zdravstvu kot v institucionalnem varstvu, torej v segmentih, ki sta za starejšo populacijo ključna.

Sedanja požrtvovalnost, pomoč in iskanje rešitev so zgolj začasno gašenje požara, ki se že dolga leta širi prek države.

Kot da to ne bi bilo dovolj, je prav po starejši populaciji najbolj udarila še nova svetovna kuga. Ki starejšim ni prinesla le strahu pred okužbo in smrtjo, pač pa je starostnikom z izolacijo odvzela tudi toplino stikov in odnosov, ki so še posebej pomembni in zaželeni med boleznijo ali celo umiranjem.

To je strašen davek, za katerega seveda niso odgovorne ne zdravstvene institucije ne tiste, ki skrbijo za starejše. Te se že od začetka epidemije trudijo na najboljše možne načine reševati nastale razmere. V zadnjem času neštetokrat slišimo zgodbe o požrtvovalnosti zdravstvenega osebja in vodilnih kadrov v domovih starejših. Vidimo utrujenost ob prekoračenih urah dela, občutimo človečnost in srčnost, ki jo v tem času izkazujejo do starejših. Slutimo vse solze nemoči in slišimo glasne pozive k prepotrebnim spremembam.

A vse to je zgolj začasno gašenje požara, ki se že dolga leta širi prek države.

Ključna za spremembe bo predvsem mlajša generacija. Ta, ki je ali bo še prevzela vajeti države. In bo uzakonila boljše pogoje (tudi finančne) za zdravstveno osebje, odmaknila večji kos pogače za gradnjo domov in se predvsem zavedla, da tudi sama ne bo večno mlada, ter da bo - če ne prej- takrat potrebovala pomoč svojih mladih otrok.

Če ne, bo obveljal tisti pregovor iz Kersnikovih Mačkovih očetov: “Oče sina do praga, sin očeta čez prag”.