Kislo in medlo

Minila sta točno dva tedna, odkar je premier Borut Pahor Kraševcem zagotovil, da vlada ni ravnodušna do vprašanja razprodaje nepremičnin tujcem in do pobude za uveljavitev zaščitne klavzule.

“S tem se ukvarjamo, vendar moramo to delati - dovolite mi, da rečem - previdno in pametno,” je tedaj dejal.

Odziv pobudnikov - Civilne iniciative Kras in Civilne iniciative za Primorsko - je bil sočen: “Ne razumemo skrivnostnega premierjevega govorjenja, prebivalci Primorske pričakujemo jasen signal, da nas vlada ne bo pustila na cedilu. Tudi sosednji državi in EU mora vlada dati jasen signal, da ji ni vseeno za Primorsko.”

No, danes je razlogov za sočnost, pravzaprav kislost, še več. Vlada se je včeraj uspela seznaniti z vmesnim poročilom o delu skupine, ki se ukvarja s to problematiko, a do zaključkov še ni prišla. O možnih ukrepih še ni mogoče govoriti.

Taka mlačnost je bila skoraj pričakovana. Signali, da se na Krasu začenja divja urbanizacija, razprodaja zemlje in z njo erozija nacionalne identitete, so glasni že več kot tri leta, pa se ni zgodilo nič. Nič takega, kar bi lahko gladko, elegantno in daleč od razgretih strasti prispevalo k rešitvi.

Zastareli prostorski akti za gradnjo “najbolj zanimivih” “občin - Sežane in Divače - so še vedno nespremenjeni, tudi na področju obdavčitve se ni premaknilo še nič. Država nima urejenih niti evidenc o številu tujcem prodanih nepremičnin, kot da je to vprašanje sploh ne zanima. Tudi na rabo slovenskega jezika v uradih in javnih ustanovah ni nihče pozoren.

Vmes se je zgodila le gospodarska kriza in Krasu dala nekaj dodatnega časa. A to je vse. Treba ga je koristno uporabiti in najti mehanizme, ki bodo zdržali vse pravne presoje ter udejanjili to, česar bi se morali že dolgo zavedati - da smo na svoji zemlji gospodar le mi.

To je bistvo vsega, kar Kraševci pričakujejo od svoje vlade in svojih občin.