Kje je vaš otrok?

Ne, ta naslov nikakor ne želi zveneti kot provokacija, temveč kot boleče opozorilo na čas, v katerem živimo. V tem trenutku je vaš šolar pri pouku in čaka na zasluženi glavni odmor, nakar bo odšel domov. Včasih ga je na domačem naslovu čakala nona ter mu pogrela juho, nakar so kmalu skozi vrata stopili starši in družina je bila skupaj. Danes, ko so razširjene družine le še ostanek preteklosti, v najboljšem primeru šolar na igrišču brca žogo, šolarka pa na klopi klepeta s prijateljicami. Oba čakata, kdaj bo pozno popoldan iz službe prihitel starš, ki komaj čaka, da objame otroka. Starš, ki zna odvreči breme službe in kot dragoceno kapljo vode pestuje tisto, kar je trudoma ustvaril. Družino.

A ta fantastičen pojem varnosti in ljubezni ni vsem dan. Starši pod bremeni vsakdanjika velikokrat omagajo. Zmanjka jim moči za objem, igro, sprehod, branje ali pogovor. Spremenijo se v kričeče pošasti, pred katerimi je najbolje zbežati. Ni malo otrok, ki tavajo po ulicah mesta, našega in vašega.

Ingrid Kristančič Šömen in ekipa iz projekta New Prevent jih skuša pritegniti in jim pogledati v oči ter jim povedati, da niso sami. Še več takšnih “Ingrid” hodi po svetu in orje ledino, na katero seje semena boljših medčloveških odnosov. Razlagajo skupnosti, da potrebujemo podporne skupine za starše in dnevne centre za mladino, ki - pa naj si to priznamo ali ne - dejansko nima dovolj primernih prostorov, v katerih bi na varen način, brez prisotnosti alkohola, cigaret in vse bolj sprejemljivih zvitkov marihuane preživela prosti čas.

V tem trenutku niso vsi otroci pri pouku, pač pa se skrivajo v zakotnih ulicah ali gostilnah mesta, vašega in našega, ter počnejo stvari, ki jih mi kot skupnost najraje ne bi videli. Stvari, ki jih mi kot starši nočemo videti.

Bežijo od stvarnosti, ki jim tolikokrat kaže zobe in od njih pričakuje le živalsko raven pridnosti. Sedi, lezi, daj tačko in življenje bo lepo. Pa ni tako, kajne?