Kje so meje?

Primorska je bila ena zadnjih postaj obiskov zdravstvene ministrice Milojke Kolar Celarc z ekipo v regijah, ki se jim ob skorajšnjem pogonu novih urgentnih centrov obeta korenita sprememba organizacije nujne medicinske pomoči (NMP). Ta naj bi, resda postopoma, korenito spremenila obliko dejavnosti, ključne, ko gre za reševanje življenj v domovih, na cestah, v hribih, na vaseh in v mestih ...

Tudi včerajšnja obiska v Izoli in Šempetru sta okrepila občutek, da je ta osnutek plod pisarniškega dela, daleč od življenja, ob slabem poznavanju posebnosti regij. Ne glede na to, da regijam zdaj ob omembi posebnosti zaradi obrambe pravilniku očitajo, da so zaplankane, ujete v takšne in drugačne meje. Pa saj si tega nihče ne želi. Le za suho zlato zdrava pamet pač ne sprejema prav vsakega umotvora z vrha.

Če so za severno Primorsko v pravilnik - tako včerajšnja zagotovila - zajeli nekaj bistvenih posebnosti in upoštevali nekatere pripombe s terena, ostaja Istra še trd oreh. Pa ne zato, ker bi stala na svojih okopih. Temveč zato, ker se je pred štirimi leti že sama uspela poenotiti, združiti moči in za to pripadajoči denar, vzpostaviti skupno nujno medicinsko pomoč z dobro razpredeno urgentno službo, ki deluje celo tako dobro, da omogoča tudi urgentnega pediatra, brez dodatnih stroškov. Ki ga je novi pravilnik kar izbrisal. Tudi v Šempetru!

Zato se še krepi občutek, da je pravilnik nastal zato, ker bo treba s primerno vsebino napolniti skoraj zgrajene urgentne centre. Pa tudi zato, ker niz šol proizvaja diplomirane zdravstvenike in podobne kadre, za katere delokrogi sploh niso natančni. Zdaj pa naj bi ti diplomanti kar nadomestili zdravnike družinske medicine, ki delajo tudi v urgenci na terenu in brzijo na pomoč v reševalnih vozilih.

V centrih se bodo kmalu zaposlili še novi specialisti urgentne medicine, tako da družinskih zdravnikov urgenca kmalu več ne bo potrebovala. Le plače naj bi jim zvišali, omenja ministrica. Da bodo tiho.

Meje torej so. Povsod ...