Kje so študenti

Po uradnih podatkih je v Novi Gorici in okolici skoraj 2000 študentov, če izvzamemo izredne in tiste, ki obiskujejo študij v dislociranih enotah. To za majhno mesto ni malo. A kaj, ko se večina študijskih programov izvaja v razpršenih zasilnih predavalnicah v mestu in na njegovem obrobju.

Ko je pred leti novogoriška Politehnika dobila naziv univerze, so v občini poskrbeli za table na vpadnicah, ki obiskovalce seznanjajo, da je Nova Gorica univerzitetno mesto. Nekateri hudomušneži so pod table pripisali zanimivo vprašanje: “Kje je univerza?”

Seveda so odgovorni takoj poskrbeli, da odstranijo pripise. Ampak to kaj veliko ni pomagalo. Številni novogoriški študenti, ki se med študijem občasno vračajo domov, se sprašujejo, kje za vraga je to univerzitetno mesto.

V Novi Gorici se nič ne dogaja, ni točke, kjer bi se študentje lahko srečevali, soočali različne poglede, si izmenjevali izkušnje. Seveda so KGŠ, pa Mostovna, vendar študentje potrebujejo veliko več od teh vsebin. V drugih središčih to dobijo, v Novi Gorici pa ne. Če ne bi bilo srednješolcev, bi bilo mesto čez leto precej mrtvo, tako kot je med poletnimi počitnicami. Razpršenost študentov na številne lokacije je zagotovo med vzroki, da študentskega utripa v mestu sploh ni čutiti.

Presenečajo me izjave nekaterih profesorjev, da je študentsko življenje namenjeno zgolj študiju. Kot da ne bi vedeli, da obstaja tudi neformalen “študij” za življenje, ki ga noben študijski program, pa naj bo še tako dober, ne vključuje. Vprašati bi se morali, zakaj nekateri perspektivni študenti, ki se posvečajo zgolj študiju, sčasoma odpovejo. Nekaterim se tudi “strga”.

Žal nas nobena šola od vrtca do univerze ne nauči, kako preživeti z radostjo. To šolo življenja moramo prehoditi sami. In veliko vprašanje je, če jo sploh lahko uspešno opravimo. Sodeč po nezadovoljnih obrazih, ki jih srečujemo na ulicah, tudi med mladimi, upanja ni na pretek.