Kje so turisti?

Včasih je prav tanka meja med turistično ponudbo in motečo dejavnostjo za širšo okolico - zlasti v večernih in nočnih urah, kar dobro vedo v Jagodju nad Izolo, pa tudi sredi Pirana, Portoroža in drugih naselij v turistični Istri.

Pa vendar meja obstaja in pogosto se začne pred spoštovanjem javnega miru; pri spoštovanju reda in pravil igre. Po grobih ocenah samo v Izoli slaba tretjina sobodajalcev in lastnikov stanovanj, ki jih oddajajo, občini ne prispeva turistične takse. Občinsko blagajno tako prikrajšajo za 80.000 do 120.000 evrov na leto. S tem denarjem pa bi občina lahko izboljšala javno infrastrukturo in s pol milijona evrov v petih letih marsikaj postorila. Lahko bi uredila primerno koncertno prizorišče, kupila ustrezno protihrupno zaščito ali primerno ozvočenje, denimo. Na urejenem prizorišču bi se tudi obiskovalci vedli bolj spoštljivo. Val družbeno sprejemljivejšega obnašanja pa bi se širil v druge pore družbe, kar prav tako dobro vedo v delu Izole, kjer bentijo nad havba partyji, vrečarji, kamperji ...

Potem bi Izola pritegnila druge segmente gostov, ki bi v njej zapravili več kot 22 evrov na dan, kolikor zdaj znaša izvenpenzionska poraba. Posledično bi se v občinske jasli stekalo še več turistične takse in obrnilo več denarja. Po nekaterih izračunih vsak evro, porabljen v turizmu, širši okolici prinese drugih devet ali deset.

Vmes bi preuredili dotrajane hotelske sobe in jim nadeli dodatno zvezdico - v Izoli so to nazadnje naredili leta 2008 v hotelu Mirta v resortu San Simon - ali pa zgradili nove. Tako pa je na vrhuncu poletne sezone turiste videti na kopališčih, pred pulti s sladoledom, v kakšni piceriji in kvečjemu še na brezplačnih koncertih. Toda izvajalce mora nekdo plačati in ponavadi je to občina ali njen javni zavod. Na koncertih zasluži najbližji gostinec, komunalni delavci pa imajo več dela, tako kot policisti. Občani jih kličejo, ker ne morejo spati.