Kjer se prepirata dva

Prvi mož izolske marine Enrico Galassi se poslavlja. V 12 letih se mu je pod nogami nabralo dovolj polen, ki sta mu jih zmetali (predvsem) občina, pa tudi država. Ne vidi smisla, da bi se z njima bodel še nadaljnjih ducat let, pravi in z glasom, polnim obžalovanja, dopušča, da bo kdo drug uspešnejši. V zadnjih štirih, petih letih je samo za sodne spore z občino porabil več kot 100.000 evrov. Pregovorno petične goste marine pa je medtem usmerjal v sanitarije v zabojnikih, saj jim drugih ni smel postaviti.

Hmmm ... Če je Galassi za poplačilo odvetniških storitev samo v zadnjem obdobju porabil več kot 100.000 evrov, potem je podoben znesek zanje odštela tudi občina. Občina, ki po besedah župana Igorja Kolenca umira na obroke (prazno blagajno je podedoval od Tomislava Klokočovnika) in ki dodatne prihodke pričakuje tudi na račun dražjih parkirnin. In pa občina, ki po propadu industrije stavi na turizem, prav na segment torej, na katerega se je osredotočal Galassi. Kako torej, da nikakor nista mogla najti skupnega jezika?

Vsega je kriv pomol B, ki bi moral zrasti lučaj od Srednje gostinske in turistične šole. Država je zeleno luč zanj najprej prižgala Galassiju, a je tedanja županja Breda Pečan pritisnila na zavoro in izpodbijala gradbeno dovoljenje, ki ni nikoli postalo pravnomočno. Izpeljavi načrtov, da bi občina s pomočjo komunalnega podjetja sama zgradila pomol, so bili še najbliže v Klokočovnikovem mandatu, toda do uresničitve jih je še vedno ločilo štiri do pet milijonov evrov, kolikor je vredna naložba.

Vprašanje, koliko privezov na tržno zastavljenem pomolu bi namenili občanom, pri tem niti ni pomembno. Večjo težo ima podatek, da bi ob pomolu privezovali najdaljše jahte (beri: z najbogatejšimi lastniki). Tako se v Izoli zdaj - z izjemo odvetnikov - vsi brišejo pod nosom. Petičneže s plovil, križark, denimo, pa zadržujejo v sosednjem Kopru.