Klautovanje

Afera Klaut je v zadnjem tednu v Novi Gorici sprožila pravi stampedo, ki ga očitno ne bo tako kmalu konec. Po razkritju Primorskih novic, da vodja kabineta župana Mateja Arčona biva v neprofitnem najemu, so namreč začele deževati anonimke “zaskrbljenih občanov” o domnevnih nečednostih in nezakonitostih, na vpadnicah v mesto se obešajo plakati z očitki, na protikorupcijsko komisijo je romala prijava ... Zanimivo, da se anonimke ne lotevajo Klauta, pač pa njegovega šefa. Kar do neke mere ni nepričakovano. Če bi se pošalili, bi lahko rekli, da se je Matej Arčon, ki je Simona Klauta kot svojo desno roko in zaupnika pripeljal na mestno občino, pošteno “zaklautal”.

V obtožbah, ki se te dni kot požar širijo v javnosti, pa ni razloga za smeh. Če obstaja utemeljen sum, da se je zgodilo karkoli spornega ali nezakonitega, je edino prav, da pristojne institucije opravijo svoje delo. In če se izkaže, da je novogoriški župan morebiti grešil, je prav, da za to prevzame odgovornost. Politično in še kakšno.

Kaj je bil najbolj pozitiven moment vseslovenskih ljudskih vstaj? Da so na ulice prišli izrazit svoje mnenje ljudje iz mesa in krvi, z obrazi, imeni in priimki. S tem so pokazali pokončnost. In iskrenost v svojih namenih opozoriti na nepravilnosti in zahtevati pravico. V “klautovanju”, ki se v teh dneh dogaja v Novi Gorici, pa ni zaznati iskrenosti. Le predvolilni boj, ki se je začel veliko prej kot običajno.

V ljubezni in vojni so vsa sredstva dovoljena, pravijo. Očitno to velja tudi za politiko. Če si sposodimo še malce biblijske retorike: po njih delih jih bodo sodili. V politiki se to zgodi vsake štiri leta. Opozarjanje na napake, zablode in nenazadnje nezakonitosti, posebno tistih, ki zasedajo javne funkcije, je orožje, ki ga velja uporabiti, kolikor pogosto je to mogoče. A vedno le takrat, ko je v funkciji iskanja resnice. V nasprotnem primeru ta postane le še kolateralna škoda v preračunljivem boju za oblast ...