Klepetalca

Svet se je postaral že za nekaj let, odkar sem ju prvič srečal. Bilo je v Münchnu, na olimpijskem stadionu, med koncertom Rolling Stonesov. Stala sta tik pred mano, si zrla iz oči v oči, si prikimavala, odkimavala, klepetala, regljala, mlela in mlela brez konca in kraja. Nekaj minut sem ju trpel, potem pa ju krepko potrepljal po ramenih, da sta se zdrznila in debelo pogledala. “Tamkaj,” sem jima pomignil, “tamkaj je oder, tjakaj morata gledati, njih sta čakala toliko let, na njihov koncert sta prišla. Skušajta uživati ob glasbi, za katero sta plačala, ali pa vsaj ne kalita užitka drugim, za božjo voljo!”

Sta poparjeno prikimala, se spogledala in se zarotniško namrdnila. A vendarle obmolknila. Sem mislil, da smo opravili. Da smo se razumeli. Da so stvari razčiščene. Da bosta pridna. Bolj se ne bi mogel motiti.

Zakaj nisem se ju znebil, še zdaleč ne. Minilo je več let, in še zmeraj sta tu, moja spremljevalca na mnogih koncertih, moja pokora za kdove kateri greh. Najsi še tako spreminjata videz, najsi se še tako levita, vselej ju prepoznam, ko pride pravi čas. In najsi še tako bežim pred njima, najsi se še tako potuhnjeno splazim v dvorano, najsi izberem še tako skrit kraj, jima nikoli ne ubežim. Včasih sta moška, drugič sta ženski, redkeje mešanih spolov. Praviloma sta dva, le tu in tam medse povabita še tretjega klepetalca. Vsepovsod sta ob meni, v Milanu, Zagrebu, Gradcu, Ljubljani, na Dunaju, povsod me polnita z grenko mislijo, da bi bilo bolje ostati doma in se opijati z neskaljeno glasbo iz zvočnikov.

In povsod sta na prvi pogled povsem nedolžna, običajna obiskovalca. A brž ko se začne koncert, se razgovorita in sta toliko živahnejša, kolikor mirnejše in tišje so pesmi. Zlasti me rada hecata na Dylanovih koncertih, najraje med mojstrsko epopejo Desolation Row. Vsakič znova ju moram opozarjati, naj bosta tiho. Ali naj vsaj govorita tišje. Včasih prijazno prikimata in se morda celo obzirno opravičita, kakor sta se pred dnevi na koncertu v Padovi, drugič zgolj bebavo strmita ali pa skozi omamne hlape celo dahneta kaj pretečega, kar sta si pred leti dovolila v Varaždinu.

Jima tudi vrnem, prav rad. Ha, kako sta ondan na Balaševiću osupnila, ko sem ju prepoznal že pred pričetkom nastopa, navkljub očalom, s katerimi sta se kar oba skušala zakrinkati. “Opa, tukaj sta!” sem se zarežal in jima prikimal, pa sta se samo negotovo spogledala. Kakor da sem blaznež. Ampak ne, nisem zgrešil - ko je pevec pletel otožne melodije, sta onadva veselo regljala.

Včasih pomislim, da se ju nikoli ne bom znebil, da bosta ob meni med vsemi koncerti, vselej in povsod. Dovolj mi je. Tale zapis ne želi biti jalova tožba o njunih grdobijah, marveč zgolj vljudno opozorilo mojima spremljavalcema: nehajta! Vaju javno svarim, da ne bodo časniki potem pisarili, kako se vaju je na lepem lotil popoln neznanec, nevaren blaznež.

Razumela?!