Klic z ulice

Ko so v modri dvorani deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine zamejski Slovenci novinarjem sporočili, da za denar ne bodo več prosjačili, ampak od vlade v Rimu zahtevali naj trajno, sistemsko reši njihove vsakoletne finančne stiske, so se z Oberdankovega trga slišali glasovi protesta: bobnanje, vzkliki, protestniška pesem. Dijaki italijanskih in slovenskih srednjih šol so zasedli glavno prometnico, ki središče mesta povezuje z obalo. Zaustavili so promet, ustvarili živi jez, za katerim se je kopičila rohneča in hupajoča gmota avtomobilov. Mladi Tržačani so protestirali proti vladni politiki zategovanja finančnega pasu, ki bo prizadela predvsem najšibkejše, udarila po javnem šolstvu, otežila manj premožnim dostop do kvalitetnega šolanja. Že dolgo ni bilo na ulici toliko dijakov in študentov, so ugotavljali nekateri predstavniki slovenskih zamejskih ustanov, tudi sami zaskrbljeni zaradi ostre finančne giljotine, ki so jim jo dostavili iz Rima. Če bi bil finančni načrt sprejet tak, kot so ga sestavili v vladi, bi slovensko manjšino presekal na pol, uničil in oslabil večino manjšinskih ustanov, trajno spodrezal korenine slovenske skupnosti v Italiji.

Zadnje novice, ki prihajajo iz Rima so sicer obetavne, govorijo o uslišanih zahtevah manjšine, o vrnitvi že odvzetih milijonov. A v Italiji ni nič zanesljivega. Zlasti zdaj ne, ko država tone v težko finančno in politično krizo, Berlusconi lahko vsak hip pade. Gianfranco Fini je že odpoklical svoje ministre in prešteva zveste poslance, Umberto Bossi pa izjavlja, da bi raje takojšnje volitve kot pa dolgotrajno krizo. Zapihali so vetrovi volilnega spopada.

14. decembra naj bi glasovali o zaupnici Berlusconijevi vladi, slovenska vladna delegacija pa naj bi v Rim prispela dan kasneje. S kom se bo pogovarjala, če bo vlada medtem padla? In Slovenci? Bodo res prisluhnili njihovim zahtevam? In če ne? Bodo šli na ulico in se pridružili dijakom in študentom? Je ulica še zadnji izhod? Rešitev obupanca?