Ključ za zaprto državo je cepivo

Vse kaže, da vnovičnega zapiranja države in s tem gospodarstva ne bo. To, ali je odločitev v času, ko beležimo rekordne številke obolelih in žal tudi umrlih, sporna, je mogoče analizirati v nedogled. Kaj je bilo narejenega prav in kaj narobe, bomo z gotovostjo vedeli šele, ko bo ta že skoraj dve leti trajajoča, edinstvena in samosvoja epidemija mimo.

Danes tako lahko le ocenimo vidike, ki se bolj nagibajo k temu, da podjetja, šole, kulturne in druge ustanove ostanejo kljub porastu okužb odprti.

Vse to seveda ne pomeni popolnega dviga rok nad obvladovanjem epidemije. Zahteva le alternativo, ki pa nam je - če to želimo slišati ali ne - s cepivom ponujena že nekaj časa.

Zapiranje države, tako imenovani lockdown, kot smo ga spoznali lani, je morda res prinesel kratkoročne učinke v obliki upada porasta okužb. Več kot očitno pa je, da širjenja virusa ni pregnal. Kaj takega bi bilo verjetno mogoče storiti le s popolnim zaprtjem države in vseh njenih podsistemov. Kar v praksi pomeni - brez kakršnihkoli izjem. To pa je v sodobni družbi praktično nemogoče.

Prvič zato, ker ljudje potrebujemo določene dobrine in storitve za preživetje. Saj se še spomnimo, kako panično je svet lani kupoval toaletni papir, moko in kvas v strahu pred zaprtjem živilskih trgovin. In kako nemočno so se ljudje, ki so še vedno obolevali za vsemi vrstami bolezni, počutili, ko so se jim zamikali pregledi, operacije, obiski zdravnika.

Drugič zato, ker se bodo vedno in povsod našle izjeme, ki se bodo izognile dogovorjenim pravilom. To pa običajno vodi v potrebo po večjem nadzoru, ki skoraj vedno privede do ravno obratnega učinka. Zgodovina in poznavanje človekove nravi nas učita, da manj vsiljiva pravila praviloma družbi prinašajo večje koristi.

In tretjič, ker je gospodarska škoda prevelika, merljiva v vsaj poldrugi milijardi izgubljenih evrov izgubljene gospodarske rasti. In tudi v dolgoročnih posledicah, ki za družbo ne pomenijo le izgub določenih dejavnosti, pač pa z izgubo zaslužkov in delovnih mest prinašajo tudi porast psiholoških in zdravstvenih težav.

Vse to seveda ne pomeni popolnega razpusta in dviga rok nad obvladovanjem epidemije. Zahteva le alternativo, ki pa nam je - če to želimo slišati ali ne - ponujena že nekaj časa. Rezultati običajno ne lažejo. In ti kažejo, da cepljeni še vedno obolevajo z manj hudimi simptomi od ostalih. Kar lahko pomeni, da bi s to metodo lahko v prihodnosti soobstajali z virusom brez hudih posledic in smrti. Ter spet živeli normalno. Brez zapiranj.

Če si normalnosti iz časa pred koronavirusom res tako želimo, je pa že drugo vprašanje.