Klofuta je včasih manj bolela

Pričakovali bi, da se bomo ljudje skozi stoletja razvoja in napredka civilizirali do te mere, da bomo postali mirnejši, razumnejši, spoštljivejši in kar je še takih lepih pridevnikov. Pa pogosto (p)ostajamo divjaki v okolju, ki je najbolj naše, najbolj domače. Tisti, ki nam je dano spremljati zgodbe iz črne kronike iz prve roke, poslušati pretresljive izpovedi iz ust žrtev in neverjetna opravičevanja iz ust storilcev, pa vedno bolj spoznavamo, da smo še daleč od ideala ljudi, kakršnega smo upali, da ga bomo počasi dosegli.

Na sojenju za krvavi obračun lansko jesen v Postojni je psihiater pred dnevi jasno povedal: storilec točno ve, kaj se je zgodilo, a nam pripoveduje zgodbo, za katero misli, da jo je koristno pripovedovati. Da bi se pokazal v lepši luči.

Naša družba je postala bolj občutljiva za nasilje, ena klofuta otroku, ki so jih včasih vzgojno delili starši, učitelji ali župniki, je danes popolnoma nesprejemljiva. In prav je tako.

Dogodka v Postojni ni mogel nihče predvideti, ker pred tem ni bilo nasilja. Ni bilo prijave, ni bilo policije in socialnih delavk. Tragedijo, ki se je konec maja zgodila v Mariboru, ko je večkrat pretepena žena morala živeti z nasilnim možem, ki je kljub prepovedi bival doma, in ga je v zadnjem pretepu z nožem pokončala, pa bi lahko preprečili.

Izkušene socialne delavke, izkušeni policisti, sodniki bi morali moža že v fazi obravnave prepoznati kot nasilneža, ki ne bo ubogal ne policije ne sodišča. Ki se bo požvižgal nanje, ker je pač on doma gospodar. Gospodar vsem: ženi, otrokom in psu. In ne nujno v tem vrstnem redu.

Elektronska zapestnica, ki bi jo taki nasilneži dobili na roko ali nogo, ki bi zapiskala, ko bi se žrtvi prvič približali na manj kot 500 ali 300 metrov, bi jih v trenutku spravila za zapahe. Tam bi se lahko jezili, kolikor bi hoteli, do žrtve ne bi mogli. In ko bi prišli na prostost, bi jim zapestnico znova nadeli. Pa bi videli, kdo bi prej odnehal ...

Naša družba je postala bolj občutljiva za nasilje, ena klofuta otroku, ki so jih včasih vzgojno delili starši, učitelji ali župniki, je danes popolnoma nesprejemljiva. In prav je tako. Družbeno je tista klofuta pred sto leti manj bolela, čeprav je fizično bolela popolnoma enako.

In vsi se moramo danes truditi, da na otroških, ženinih, starševskih ali moževih licih ne bo klofut. Sosedje, sorodniki in socialne delavke s preventivnim delovanjem, policija in sodišča pa s kaznimi. In če hočete tudi z zapestnicami. Pa čeprav se bo to komu zdelo pretirano in nesprejemljivo. Nesprejemljivo pa se nam mora najprej zdeti vsakršno nasilje nad vsakim izmed nas. Pred sto leto, danes in sto let za nami.