Klovni za razmislek

Volitve predsednika republike rade prikličejo primerjave s cirkusom, v katerem nastopajo tudi klovni. Vsakič svojo kandidaturo napovedujejo običajni smrtniki, ki jim na koncu praviloma ne uspe zbrati 5000 podpisov, a so se v veri, da zagovarjajo ideje, ki bi izboljšale Slovenijo, pripravljeni na svoje stroške voziti po državi in iskati podporo.

Nekoč, pravzaprav le dve desetletji tega, je v tej državi že živel mož, ki se mu je uspelo dvigniti iz množice. Ivan Kramberger mu je bilo ime. Resda je bil obdarjen z izjemno karizmo in je na politično sceno prišel v času, ko se je lomil stari sistem in so bile - vsaj volilci so takrat to še verjeli - vse poti v prihodnost odprte. Do danes se je politični prostor zožil, državljani pa, čeprav željni novih obrazov, v sebi vedo, da so politične funkcije blago, ki sme krožiti le med izbranimi elitami. Prva lekcija o tem, da politika tudi v demokraciji ne bo vsem na razpolago, je bil prav umor Ivana Krambergerja.

Do kod lahko sploh pride nekdo, ki nima političnega omrežja in političnih botrov? So ovire v medijih, ki pišejo o tistem, kar se bere, v elitah, ki branijo svoje revirje, v državljanih, ki jemljejo razmere, kakršne so, v zakup? Ta vprašanje so pomembnejše od razglabljanj, kaj je narobe z ljudmi, ki se podajajo v vnaprej izgubljene bitke.

Z družbenega vidika pa je pomemben tudi prispevek neznanih kandidatov k širjenju nabora pomembnih tem, ki bi se sicer izgubile v poplavi pričakovanega ideološkega obračunavanja med tremi favoriziranimi kandidati. Podjetnica, ki na velike kandidate naslovi vprašanje, kaj ste v življenju ustvarili s svojim delom, ima izkušnjo. Ekolog, ki si je zgradil hišo z vsega nekaj tisoč evri in za srž svoje kampanje postavil ekologijo, ima vizijo. Brezdomka, ki jo skrbi, ker je vedno več ljudi na cesti, ima srce.

Klovni pač niso le za smeh in posmeh; tistim, ki jih hočejo razumeti, dajejo tudi snov za razmislek.