Kmetijski premiki

Kar je na ministrstvo za kmetijstvo prišel Dejan Židan, so zagate v pridelavi in predelavi hrane, njenem plasmaju, v verigi od pridelovalca do potrošnika in nenazadnje pri nadzoru kakovosti marsičesa, kar dajemo v usta, z akademske in visoke komunitarne ravni prešle na analitično bolj konkretizirano in predvsem na akcijsko raven.

Najbolj alarmanten podatek o slovenskem kmetijstvu je nizka stopnja samooskrbe. Naši kmetje pridelajo dovolj mleka, tudi govedine in piščančjega mesa, jabolka izvažajo, z zelenjavo, žiti in svežim sadjem (razen omenjenih jabolk) pa je povsem drugače. Pa ne gre zgolj za avtonomnost, gre tudi za kakovost in cene, ki se bodo po vseh projekcijah na globalnih trgih zgolj višale. Če ob tem omenimo še ogljični odtis, kot se v eko novoreku reče količini ogljikovega dioksida, ki je potreben za pridelavo in transport hrane iz oddaljenih dežel, je rdečine na semaforju kmetijskega sektorja vse več.

Nadzor deklarirane kakovosti, nesorazmerja v prehranski verigi, ko prodajalci kasirajo enormno več kot vsi ostali, pozidava in zaraščanje kmetijskih zemljišč, nepovezanost pridelovalcev, nekonkurenčnost in sorazmerno draga pridelava hrane ter še vrsto drugih dejavnikov so bili očitno zadostni vzgibi, da so na kmetijskem ministrstvu v zadnjem času pripravili kar nekaj akcij in dokumentov, s katerimi želijo negativne trende obrniti v nasprotno smer.

Temeljna podlaga za razpravo o slovenskem kmetijstvu je resolucija Zagotovimo.si hrano za jutri, ki z analizo in usmeritvami cilja predvsem na zagotavljanje varne, kakovostne in cenovno dostopne hrane z domačih polj in iz domačih hlevov.

Egiptovski krompir, nizozemski korenček, kitajski česen in še marsikaj podobnega na naših policah je težko razložljiv globalizacijski fenomen, ki ga nismo vredni. Če bomo jedli domače, ne bomo nič manj svetovljani, a bomo vedeli, kaj in od kod uživamo.