Kmetje usihajo

Ko sem še drgnila šolske klopi, smo otroci vsako jutro med čakanjem šolskega avtobusa srečevali “mlekarja”: tovornjak s cisterno se je ustavljal po kraških vaseh in praznil vrče mleka, ki so tedaj nanj čakali pred skoraj vsako hišo.

Potem je bilo vrčev vse manj in mlekar je moral opraviti čedalje daljšo pot, da je v mlekarno pripeljal vsaj pol cisterne mleka. Da bi ohranile vsaj še preostale kmete, so mu priskočile na pomoč celo občine s subvencijami za ohranitev teh “mlečnih prog”.

Od takrat do danes so se časi seveda bistveno spremenili. Male kmetije, ki so oddale po 15 litrov mleka na dan, so že zdavnaj povozili čas, svetovna konkurenca in tehnologija. Ne samo na Krasu, v zadnjem desetletju jih je dodobra zdesetkalo tudi v Vipavski dolini, kjer je zadrugi pred desetimi leti oddajalo mleko več kot tisoč kmetov, zdaj pa le še 36.

V nekaterih predelih Slovenije je upad mlečne proizvodnje manjši, pod črto pa je izkupiček vsega slovenskega kmetijstva negativen: število delovnih mest v kmetijstvu vsako leto upade. Od leta 2000 do 2010 se je po podatkih popisa število rejcev goveda zmanjšalo kar za 18.474, na vsega 36.120, rejcev prašičev kar za 40 odstotkov (na 26.451) in rejcev perutnine za 27 odstotkov. Povečalo se je le število rejcev drobnice (za 43 odstotkov, na 6186).

Tudi stanje v poljedelstvu se iz leta v leto slabša. Od leta 2000 do 2010 se je že tako majhno število zelenjadarjev zmanjšalo za dobro tretjino, na komaj 1114 predelovalcev, ki skupaj obdelujejo borih 1200 hektarjev njiv, število sadjarjev se je prepolovilo (z 42.727 na 22.377), vinogradnikov pa za skoraj četrtino, na skupaj 26.388.

V enem desetletju smo torej v kmetijstvu zaprli na deset tisoče delovnih mest. Brez referendumov in stavk, brez pogajanj za višje plače, regres, potne stroške, dnevnice. Potihem. Pa bi bilo dobro, da bi jim prisluhnili, saj - podobno kot javni uslužbenci - kmetje opravljajo dela tudi v širšo javno korist.