Knjiga in prijatelji

Ne verujem v boga in nisem na Facebooku. Evo, sem povedal, si olajšal dušo. Priznal poganstvo, vsakršno.

Časi so čudni. Danes je tako, da ti brezboštvo človek še nekako odpusti, precej tanjše pa piskaš, če se odrekaš družnemu čaščenju moderne tehnologije. Tolikanj bolj, če sodiš med mlajše rodove.

Bogme, kako me je streslo ondan, ko sem naokrog baral za nekim podatkom, moledoval tega in onega, se naposled vzradostil, ko mi je nekdo iz zaslona le izkazal usmiljenje, mi v elektronski poštni nabiralnik vrgel pismo, pridodal zgolj: “Spodaj maš link z vsemi informacijami.” Sem brž kliknil in koj kriknil, zakaj čofnil sem na Facebook, vseprisotno Knjigo obraza, ki mi je dobrodošlico izrekla s črnim opozorilom: “Da bi videl to stran, se moraš prijaviti.”

Se nisem. Jok, brate! Potrebni podatek sem izbezal po drugi poti, Knjigi obraza pomahal v slovo, zaloputnil njene spletne platnice. Ostal zunaj, neokovan. In se vprašal: doklej še? Kako dolgo bo mogoče vzdržati? Kdaj se prične prisilni vpoklic? Čedalje več jih je, ki ne dvomijo, da smo člani vesele bratovščine že vsi. Garjav je, kdor ni. Se morebiti ponavlja štorija mobilnih telefonov? Desetletje tega sem tovariše spraševal, kdaj in kje se dobimo. So skomignili: eh, se slišimo. Zmeraj pogosteje je odzvanjal isti refren: se slišimo. Nihče se nič več ni domenil vnaprej, vse smo dorekli sproti. Naveličal sem se beganja od telefonske govorilnice do telefonske govorilnice, stopil za pult in ponižno stopil v zakonski stan z mobilnim operaterjem. Poti nazaj ni. Ali pa je tako gosto zaraščena, da je preprosto ne najdeš.

Sem pa zato minulo sredo med šviganjem po Ljubljani odkril antikvariat, zvrhan knjig, nastlanih od tal do stropa. Letal od naslova do naslova, s kazalcem brzel vzdolž hrbtov, hrapavih, gladkih, popokanih, dobro ohranjenih, docela pomečkanih, vsakršnih, se tu in tam pri kakšnem pomudil dlje, knjigo potegnil iz vrste, jo kakor vselej razprl, prelistal, štel njene gube in gubice, razbiral njeno minulost, vdihnil njen vonj. Se opajal.

In nekaj ur zatem poslušal slavospev elektronski knjigi. Nič ne rečem, verjamem, da je to zanimiva in z današnjim hitrim ritmom - mimogrede, kam se nam tako silno mudi? - nadvse uglašena reč. Verjamem, da je zanimiva, a me ne zanima. Ni prav, da zveni staromodno, če rečem: vsak prijatelj naj bo v svojem telesu, ne vsi skupaj na istem brezobličnem spletu, in vsaka knjiga naj bo med svojimi, vselej neponovljivo enkratnimi platnicami, ne vse v eni in isti napravi.

Če je to vera - pa naj bo!