Knjiga v živo

Vileniški festival je prišel veliko prej kot globalna digitalizacija. Zaživel je v Evropi, v kateri pisatelji niso dobili potnega lista. V kateri, kot se izraža letošnji vileniški lavreat, zapori niso bili le iz železa in betona, ampak iz bolj nedoločljive, a enako nepremagljive snovi, ki ustavlja misli in besede prisili, da se skrivajo v najtemnejših kotih mest.

Festival je, kot najbrž vsi umetniški in še kakšni festivali na svetu, nastal kot orodje sporazumevanja. Kot protistrup za težko, lepljivo civilizacijsko snov, ki za seboj pušča opustošenje in osamljenost. Kar seveda ne pomeni, da so festivali danes, ko se odpirajo novi in novi komunikacijski kanali, ko za vstop v tuj svet ne potrebuješ več potnega lista, ampak le uporabniško ime in geslo, ko je informacijska džungla prerasla vse betonske in papirnate pregrade, odveč.

Očitno je, kot ugotavlja Cartarescu, da nove tehnologije, ki tudi “branje v živo” postavljajo v nove dimenzije, zahtevajo nadgradnjo definicije temeljnih pojmov, kot so “bralec” in “literatura”. Internetni blogi na podoben način morda kličejo k (samo)izpraševanju o pojmih “medij” in “novinarstvo” A dilema je, če je res tehnologija tista, ki je nekatere dejavnosti človeškega uma tolikokrat zavrtela, da so se izgubile v goščavi časa. Ali nas v tem nesrečnem začetku tisočletja pesti neka druga norost, ki ima bolj opraviti s premalo kot s preveč. Bolj z vsebino kot s tehnološko formo.

Festivali so, podobno kot časopisi, gozdne jase. Kraji, na katerih si um odpočije od beganja med drevesi. Dragocene točke, iz katerih je videti nebo. Festivali in časopisi, če so dobri, seveda, so kraji, kjer se zgodbe vrnejo v življenje. Popolnoma brez norosti.