Ko bi država ...

Včerajšnja otvoritev dvorane in nocojšnja otvoritev stadiona v ljubljanskih Stožicah prinašata konec dela telenovele. Po blišču in nasmeških bodo pred nami še solzave epizode z naslovi: kako dokončno poravnati obveznosti podizvajalcem, zapreti finančno konstrukcijo, kako zagotoviti rentabilnost obeh objektov. Arogantnost, buldožersko porivanje projekta in politična preračunljivost ljubljanskega župana, v katero je na koncu v reševanje zaključka gradnje kot zrela hruška padla tudi vladajoča koalicija, je mnoge spreobrnila v nasprotnike dveh velikih objektov. Hkrati je v lokalnih okoljih, kjer se tudi gradi, odprla novo fronto proti prestolnici, ki za razliko od province lagodno počiva na kupu denarja in se ji, denimo, stečaji zdijo nekaj abstraktnega.

Oba projekta sta nedvomno vsedržavnega pomena. Bila sta potrebna, ne danes, ampak že včeraj. Slovenska športna infrastruktura je že v časih rajnke Jugoslavije capljala za ostalimi republikami, ko so na jugu v vsaki zakotni vasi gradili nogometni stadion. Pri nas denarja za to nikoli ni bilo. Nečemu sta bila podobna le stadion za Bežigradom in dvorana Tivoli, zgrajena še v časih Kavčičevega liberalizma, vse ostalo pa ... Tudi v nogometnih krajih, kot je Koper, je bilo v osemdesetih letih po pripovedovanju vpletenih potrebno veliko napora, da so občinske in partijske funkcionarje prepričali v potrebnost obnove stadiona na Bonifiki, ki je isto podobo ohranil vse do letos.

Časi, ko so nas na tem področju vsi prehitevali po levi in desni, se končujejo. Še bolje bi bilo, če ob tem ne bi bilo izigravanja zakonodaje in neplačevanja, kot se dogaja v primeru Stožic. Te in Vegradovo umiranje na obroke se pojavljajo v udarnih novicah. Vsa ostala nedoumljiva kršenja pravic delavcev, ki so na gradbiščih po 14 ur na dan, so skrita. Da pravna država zna delovati, priča takojšnja zapora obvoznice ob najavi blokade podizvajalcev del. Ko bi država tako hitro reagirala ob vseh kršitvah ...