Ko deluje človek

Največji požar v zadnjih šestih letih v Sloveniji je znova izpostavil vso junaštvo in požrtvovalnost slovenskega gasilstva. Resda je bil požar razdeljen v dva dela, vendar se je več kot 1200 gasilcev v treh dneh s 465 hektarji goreče gmajne in gozda moralo spopasti hkrati nad Kraškim robom in na meji med Brkini in Čičarijo.

Brez pretiravanja lahko rečemo, da je ni sile v državi, ki bi tako hitro, učinkovito, množično in predvsem poceni pomagala, kot to počnejo gasilci. V Sloveniji se nam zdi samoumevno, da je jedro gasilstva prostovoljno in da imamo samo nekaj popolnoma poklicnih ter nekaj mešanih enot.

Razen v državah, ki svoj sistem gradijo na dediščini požarne obrambe rajnke Avstroogrske monarhije, tega fenomena ne poznajo. Že v Italiji je povsem druga pesem, da o Franciji in drugih razvitih državah ne govorimo.

Skratka, imamo edinstven sistem, ki bi ga morali naši oblastniki gojiti, nadgrajevati in izboljševati, da bi postal še boljši. Pa se pogosto zatika pri osnovnih zadevah. Nedavno je bil res sprejet zakon, po katerem bolniško za gasilca, ki se poškoduje med gašenjem, plačuje država, in po katerem država delodajalcu, pri katerem gasilec dela, plača njegov izostanek.

Kljub temu pa so gasilski poveljniki najbolj zadovoljni, ko izbruhne velik požar v petek popoldne, kot se je to zgodilo tokrat. Zakaj? Ker vedo, da bodo imeli na razpolago dovolj gasilcev. Da bodo gasilci brez tarnanja, brez izgovorov porabili svoj prosti čas, svojo soboto in nedeljo za to, da domačinom v Brkinih, Čičariji in nad Kraškim robom ne bo zgorel prav ves gozd, da jim ne bodo zgorele hiše in hlevi.

Na vprašanje, ali sistem torej deluje, je najbolje odgovoril eden od gasilcev, ki so bili v soboto črni od saj in dima na obeh pogoriščih. “Gasilci delujemo. Med seboj se skoraj vsi poznamo in če ne deluje zveza, se kličemo po telefonu.” In to je sistem, ki zagotavlja uspeh. Sistem, v katerem deluje človek. Upajmo, da bo ta sistem trajal še dolgo.