Ko denar žuga etiki

Veliko babic, kilav otrok, pravi ljudska modrost. Veliko ustanoviteljic in zato želja po nadvladi, posledica pa je kilav otrok - javni zavod - bi lahko parafrazirali to modrost v primeru zgodbe z Obalnimi lekarnami.

Pa te zgodbe sploh ne bi bilo, če bi šlo, denimo, za proizvodnjo kislega zelja. Ker pa gre za lekarniško dejavnost - zdravila, medicinske pripomočke, kreme, prehranska dopolnila in vse, povezano s skrbjo za zdravje in vitalnost - je zgodba toliko bolj vroča.

Saj ne, da bi občinam -ustanoviteljicam odrekali vpliv. A ko gre za skrb za javno zdravje, ohranjanje zdravja, ozaveščanje ljudi, za uporabo zdravil in podobnih preparatov, bi vendarle pričakovali več tankočutnosti in kanček več modrosti.

Znano je, da človek lahko varčuje na vseh področjih, le za zdravje mu praviloma ni žal denarja. Ker pa ustvarjajo lekarne tudi dobiček, saj je v prosti prodaji nešteto domnevno koristnih proizvodov, ki jih farmacevti pospremijo še s koristnimi nasveti, gre torej za denar. Za zaslužek torej.

Razumljivo je, da skušajo ustanovitelji tako pomembnega javnega zavoda, kot je lekarništvo, od te vloge imeti tudi kakšno korist. Ne zase, za skupno dobro, denimo za občinski proračun. Kajti, tudi slednji potrebuje denar za razvoj - v prid prebivalcev. Zato so do neke mere morda celo razumljiva naprezanja občin v Istri, da bi pospravile vsaj del dobička iz Obalnih lekarn. Še zlasti, ker zdravila tudi same izdelujejo.

Vprašljiva pa je namera, da bi - zavoljo večjega dobička - v lekarnah okrepili tržno naravnanost. Mar to pomeni, da bodo farmacevti prisiljeni vsakemu bolniku kot spretni trgovci prodati čim več zdravil, pomad, praškov?

Sodobna medicina opozarja na zlorabo zdravil in na vse hujše medsebojne učinke več zdravil, ki so lahko celo usodni. Kemija pa ni kislo zelje, zato trgovanje z njo za vsako ceno ni sprejemljivo.

Boj za dobiček bi moral imeti tudi etične meje. Kot jih že ima lekarništvo.