Ko ministri jočejo

Končno smo videli ministra, ki joče. Zgodilo se je v Italiji, ko je ministrica za delo in socialne zadeve Elsa Fornero izgovorila besedo “žrtvovanje”, ki je vsebinski, nepriljubljeni epicenter dekreta o pokojninah tehnične vlade Maria Montija. “Žrtvovanje” je mantra nastopajočega majevskega leta 2012, za delavce in upokojence, za vse nas, ki živimo od preteklega, sedanjega in bodočega dela. Ne glede na politično opredelitev, leve in desne, sredinske in marginalne, deževalo bo na vse: na tiste z dežniki in na tiste brez njih.

V Italiji, kjer se te dni dogaja ključna igra za obstoj evra in Evropske unije, se je politika rešila tako, da je ustoličila vlado birokratov in tehnokratov, ki ni vezana na volilce in obljube, na priljubljenost ali pa na volilne sezone; vlada, ki se lahko zjoče kot rabelj, ki sočustvuje z žrtvijo, medtem ko ji seka glavo.

Pri nas imamo za seboj volitve in pred seboj novo politično sezono z novimi/starimi politiki, ki bodo morali opraviti to, kar so naši sosedje opravili s tehnokrati. Razen brezposelnih in tistih mnogih, ki živijo pod pragom revščine, se nihče še ni zjokal. Niso se bolj ali manj razlaščeni tajkuni. Niso se zmagovalni in niti poraženi politiki. Niso se tisti, ki vedo, da nas čakajo solze in kri. Tudi tisti ne, ki so bili izbrisani s slovenskega političnega zemljevida. Vsi so dokaj veseli. Tudi tisti, ki so morda pričakovali, da bodo zmagali, niso pretirano potrti.

V politiki je tako, da zmaga vedno tisti, ki je najbolj prepričljiv, ampak pooblastilo, ki ga dobi od volilcev, ni namenjeno zmagi sami po sebi, temveč reševanju njihovih stisk. Takoj po volitvah je Matjaž Hanžek, predsednik Stranke za trajnostni razvoj, ki se ni uvrstila v parlament, komentiral, po mojem dokaj prepričljivo, da so volitve potekale v znamenju glasovanja proti, da je zmaga Jankovića v bistvu rezultat mobilizacije proti Janši bolj kot artikulirana vizija prihodnosti države. S to interpretacijo se ujema tudi veliko izjav, ki so jih izrekli nekateri politiki z levice. Če je za vodenje države skozi čeri krize in stiske dovolj, da ena stranka zaustavi drugo, bomo šele videli.

Sezona glasovanja proti, proti desnici ali levici, proti nam bolj ideološko simpatičnim ali antipatičnim, se je iztekla. Zdaj je treba delati za: za trdo realnost, ki ne upošteva kategorije simpatičnosti ali antipatičnosti, ideološke ali strankarske pripadnosti. In ko se bo kakšen minister točil krokodilje solze, bo zelo pomembno imeti dežnik pri roki.