Ko naše ni več naše

Stečaj Kraškega zidarja je odprl na Krasu ne eno, temveč celo vrsto črnih zgodb. Poleg desetine delavcev, ki so mesece ostajali brez celih plač, na koncu pa še brez službe, je stečaj odprl še Pandorino skrinjo lastništva številnih zemljišč okrog blokov.

Kraški zidar je bil desetletja v Sežani in okolici gradbinec številka ena. Gradil je šole, vrtce, zdravstvene postaje, tovarne, trgovine, ceste ... in zgradil je tudi večino stanovanjskih blokov v Sežani (pa tudi v Divači, Senožečah, Hrpeljah), kamor so se v letih po vojni preselili mnogi prebivalci kraških vasi in priseljenci z juga.

Da je lahko gradil, je moral biti lastnik zemljišča. Kako je do njega prišel, je zgodba, vezana na prejšnji sistem, kjer je bila vsa lastnina družbena ali splošno ljudsko premoženje. Torej od vseh nas. Naša.

Vsaj tako smo mislili. Tudi stanovalci blokov na Lenivcu in pod bolnišnico v Sežani. Se bodo prihodnje jesen njihovi otroci še lahko igrali na otroškem igrišču med bloki, starši pa še lahko zastonj parkirali avtomobile na parkiriščih za bloki? Ali bo nekega lepega dne igrišče zasedla nova zgradba, pred parkiriščem pa zrasla zapornica, ker bo novi lastnik na njem uvedel parkirnino? Se bo ponovila zgodba z novogoriško garažno hišo in bo morala parkirišče odkupiti bodisi občina bodisi stanovalci, če ga bodo želeli uporabljati za zmerno ceno? Zemljišče, ki ga uporabljajo že več kot 30 let in je nekoč bilo “naše”, “občinsko”, pa je potem kar postalo last Kraškega zidarja?

Kako pomembna je lastnina in njeno ažurno urejanje, se pri nas očitno zavedajo le špekulanti. Občine, upravniki skupnih stanovanjskih stavb, upravne enote, ki izdajajo gradbena in uporabna dovoljenja, avtorji tozadevnih predpisov ter ne nazadnje lastniki stanovanj očitno mnogo manj. Sicer se ne bi znašli v tako kočljivih položajih, kot so se zdaj v Sežani, ko bodo vse možne rešitve zanje le bolj ali manj slabe.

In to ni prvi, še manj zadnji primer, ko “naše” ni več naše.