Ko ne bo Jeruzalema

Pridejo dnevi, pride dan, ko je človek (tudi če velja za zmernega (ljudo)mrzneža) na lepem vesel vsega, kar ga ne potrebuje. Torej v prvi vrsti narave, njenega bivanja-kar-tako. In minuli ponedeljek - nalašč uporabljam sedanjik - je tak dan.

Megleno pozno jutro: a navzlic meglenosti in poznosti ni v njem nič mrkega, nerazpoloženega; celo rahlo pršenje, ki na gladino navidez mirujočega morja, v trenutku, ko se oseka nevidno spet prevesi v plimo, riše milijardo drobcenih vzorcev, je prijetno in spodbudno: kot materin glas, ki ne prehudo izgubljenega otroka kliče domov. In koraki po tlakovani poti med Semedelo in starim Koprom zaradi mokrote v zraku odmevajo nekoliko jasneje kot ob jasnem vremenu.

In malce zavistno stopam mimo človeka, ki z zaprtim dežnikom stoji sredi malodane opustele promenade: stoji in se ne ozira, temveč “zgolj” zazira. V prazno? Ah, pojdite no! Zazira se v nekaj, kar čemi v megli, prav gotovo v nekaj: morda vase, nemara ..., kdo bi vedel. Da je za hip podoben kmetiču, ki ga v začetku Bratov Karamazovih omenja strašni Fjodor: “Ti vtisi so mu dragoceni in ni dvoma, da jih neopazno zbira, pa niti sam ne ve za to - čemu in zakaj, seveda tudi ne ve: nemara bo, kadar si nakopiči vtisov za mnogo let, mahoma zapustil vse in poromal v Jeruzalem skrbet za zveličanje svoje duše, lahko pa tudi, da bo iznenada zažgal rodno vas, če se ne zgodi kar oboje hkrati.” (prev. Vladimir Levstik) Tako stoji ta človek, me razganja od zavisti, človek, katerega nrav je morda prvič v življenju zlita z naravo, kot kaplja s trilijoni drugih kapelj v zalivu.

Ja, o naravi govorim, o 10. januarju, ko je dan navzlic megli že nekaj minut daljši od dneva zimskega solsticija. In v zavedanju tega daljšanja dneva tiči neizmerljiva radost: narava se počasi - za smrtnika resda prepočasi - vrača: tako kot Sonce, ki se zdajle z juga začenja vračati proti “našemu” severu. Te radosti ne moreta iznakaziti nobena ideologija ali religija; tudi zato ne, ker (vsaj nekateri) v njej zremo medlo napoved verjetno še zelo oddaljenega časa, ko bosta z zemeljskega obličja skupaj s človekom izginili tudi sleherna umazanija in zavojevalska nadutost. Ja, o naravi govorim, o njenem nenehnem vračanju, ki slehernika, kadar ga v resnici skuša (a zaman!) premisliti in domisliti, navdajo s tolikšno grozo, da se mora kot brodolomec omamljati z ideologijo, religijo, vsakršno blodno eshatologijo.

In ko bo napočil ta trenutek - zagotovo bo - bo vse zopet tako, kot je nekoč bilo. Ne bo ne požigalca ne božjepotnika, ne bo rodnega kraja in ne bo Jeruzalema, bo “le” še nedoumljivo bivanje-kar-tako. Svet bo grozen, svet bo nezaslišano lep: ne bo več zgodnjega jutra, ko se človeku priležeta kozarec hladnega piva in hlastno pokajena cigareta, zgodnjega jutra, ko je še vse znosno, celo (misel na) sončni zaton.

O bodrilnem in tolažečem zmagoslavju neznansko potrpežljive narave govorim. O njeni vrnitvi, o času, ko se ji slednjič ne bo več treba vračati. Nebo se bo pelo, morje bo plivkalo: ravnodušno, ne da bi se zavedalo lastne ravnodušnosti.

Grozno bo (tako mislim, ker sem človek); nedopovedljivo lepo.