Ko pride starost ...

Starostniki so v mestih bolj osamljeni in nebogljeni, kot tisti na podeželju, ugotavljajo sociologi, psihologi, zdravniki in drugi strokovnjaki.

Da je to res, potrjujejo - žal - tudi vsakoletne tragične statistike o žrtvah poletne vročine v evropskih državah in po svetu. Med umrlimi je večina ostarelih, ki jih po več dni nihče ne pogreša ...

Kadar je starost (še) povezana s samostojnim življenjem, relativno dobrim zdravstvenim stanjem, konjički, družabnim življenjem in nasploh dokaj razvejanimi socialnimi vezmi, ji tudi tegobe, ki jih zaradi slabšanja počutja prinaša neznosna vročina, ne morejo do živega.

Sosedje, znanci, sorodniki, prijatelji skušajo ostarelemu olajšati življenje tudi poleti. Včasih je dovolj že, da jim kdo prinese najnujnejša živila iz bližnje trgovine, da kdo poklepeta z ostarelim, ki je prisiljen zaradi pripeke ostati za štirimi stenami stanovanja.

Kadar pa je starostnik v jeseni življenja izgubil partnerja, sorodniki pa so se raztepli po svetu, s sosedi pa nima tesnejših stikov, ali pa jih celo sploh ne pozna, tedaj je starost lahko tudi turobna. Pa ne le zaradi pomanjkanja socialnih stikov. Slednjim se namreč v zrelih letih pridružujejo vedno nove bolezni - od demence do srčno-žilnih in zapletov s povišanim krvnim tlakom.

Bolehen, pozabljiv, zmeden in osamljen starček je zelo lahka žrtev neznosne poletne vročine. Zaradi demence in zmedenosti ne ve več prav, kdaj in kaj je nazadnje pojedel. Ker tudi občutek za žejo popušča, kaj hitro dehidrira. Morda pozabi vzeti zdravila ... Žal tudi socialne in podobne službe ne delujejo tako, da bi lahko dobro in redno skrbele zanje in ostareli nemočni shirajo v svojih stanovanjih ...