Ko skočiš, preden rečeš hop

Za razliko od preteklih stavk v zdravstvu tokrat ni prekipelo belim, temveč modrim haljam. Pa tudi ne vsem. Prekipelo je namreč sestram v intenzivni enoti ljubljanskega kliničnega centra. Tistim, ki opravljajo zelo zahtevno in naporno delo s težkimi bolniki. Njihov delovnik tvori niz odgovornih nalog, ki v določenem deležu sodijo v delo diplomiranih sester.

Pa ne gre za nova opravila. Novejše so te zadolžitve odtlej, ko smo tudi pri nas začeli odpirati visoke šole za zdravstvo in je sistem začel 'proizvajati' diplomirane sestre. Slednje imajo načeloma že v izhodišču višje plače od srednješolskih.

Ker pa, tudi zaradi teh šol, zdravstvo spodbuja izobraževanje, kar je načeloma prav in dobro, se tudi veliko srednjih sester ob delu odloči pridobiti še diplomo. Toda, glej ga zlomka! Če so bile posameznice prizadevne že kot srednje sestre, so v poklicni karieri tudi napredovale. To se pozna pri plači. Ko pa kasneje diplomirajo, jim zakonodaja ne dovoljuje ohraniti ta, “srednja” napredovanja. Ne, s svežo diplomo pristanejo domala spet na začetku poklicne poti in pri nižji plači.

Predpisi se požvižgajo na to, da veliko srednjih medicinskih sester zato, ker ni bilo na voljo diplomiranih, že od vsega začetka dela vsa dela, ki so zdaj v domeni onih z diplomo. Prenekatera srednja sestra z, denimo, dvema desetletjema delovne dobe, v delo pridno uvaja mladenko - začetnico z diplomo v žepu.

Tudi pri obsegu zadolžitev diplomiranih sester se zatika. Zato stroka že razmišlja, da bi del nalog zdravnikov prenesla nanje. Saj ne, da predlog ni moder, vprašanje pa je, kako bi ga sprejeli in prežvečili bolniki. Zdravstvo je namreč občutljiv sistem, še občutljivejši pa so bolni ljudje.

Vsa zgodba z diplomami pa, žal, spominja na to, da smo jih vpeljali prej, preden smo dodobra rekli hop.