Ko umrla bo država

Predpostavljajmo: ustavno sodišče sklene, da nesprejetje pokojninske reforme ne bi povzročilo protiustavnih posledic, in dovoli referendum. Sindikati zberejo 40.000 podpisov, referenduma se udeleži kakšnih 55 odstotkov upravičencev in, denimo, 66 odstotkov udeležencev zavrne reformo. Državni zbor na sejo pristojnega odbora povabi tri pravne strokovnjake, ki razložijo, da je bila odločba ustavnega sodišča, ki je sploh omogočila referendum, napačna. Da so z njo sodniki prekoračili svoja pooblastila. Da nikjer v svetu ne obstaja pravica do zgodnjega upokojevanja. Kaj pa, če se nekdo loti davkov? In da mora državni zbor, ravno zato da zaščiti ustavo in državo, pokojninsko reformo vseeno potrditi. Poslanci v odboru so soglasni in takšen predlog potuje v državni zbor. Bi bila to še demokracija? Bi bila to še pravna država? Ne.

Državni zbor je pred leti razpisal posvetovalni referendum za ustanovitev občine Ankaran. S tem, so presodili ustavni sodniki, je že odločil, da območje izpolnjuje pogoje za samostojno občino. Ker je posvetovalni referendum uspel, je kasnejša odločitev poslancev, da občine ne ustanovijo, samovoljna. Ustavni sodniki, torej tiste avtoritete, ki jih je na predlog predsednika republike prav državni zbor postavil za vrhovne varuhe prava in reda, niso rekli, da ima vsako območje pravico do občine. Rekli so le, da si poslanci ne smejo premisliti sredi poti, brez tehtnih argumentov. Parlamentarni odbor je to odločitev nesramno povozil. Je to še demokracija? Je to še pravna država? Ne.

Razumen človek se vpraša, kakšni interesi poganjajo boj proti ankaranski občini, da so izvoljeni predstavniki ljudstva zaradi njih pripravljeni ogroziti najpomembnejše predpostavke našega družbenega sistema. Ne glede na to, kakšni so, se bodo morali umakniti. In politika bo morala v naslednjih dneh v zadevi Ankaran opraviti popravni izpit. Če ga ne bo in če Ankaran pade, z njim pade tudi demokracija.