Kočljivo naključje

Naključje je hotelo, da se bo tik pred volitvami pred poslanci znašla kočljiva novela zakona o verski svobodi. Naključje pravimo, ker je novela nastala zaradi lani poleti sprejete odločbe ustavnega sodišča, ki jo je treba izpolniti v letu dni. In lani vendarle še nismo vedeli, da bomo letošnjo jesen že globoko zabredli v predvolilno kampanjo. No, naključju bi se dalo izogniti. V primeru ustanavljanja občine Ankaran smo videli, da lahko poslanci, ko jim je do tega, mirno obidejo ustavne sodnike ...

Da je novela kočljiva, pa smo zapisali, ker je financiranje zlasti Rimskokatoliške cerkve hvaležna tema, ki zbudi in polarizira apatične državljane. Ta tema je priročna za preusmerjanje pozornosti s siceršnjih težav, v katerih se koplje leva politična opcija, na ideološki boj.

Dokaz za kočljivost zadeve je tudi to, da je novelo v proceduro vložila skupina poslancev in ne vlada. Da se Cerkvi ne gre zameriti, je namreč premier že okusil, ko ga predlani v Vatikanu ni sprejel papež, pač pa le državni tajnik. Temu je moral Pahor pojasnjevati, da Slovenija, kljub imenovanju Aleša Guliča za direktorja urada za verske skupnosti, vse vere obravnava enako.

Kočljiva utegne biti širina sprememb, ki bi jih uvedla novela. Ustavno sodišče je terjalo spremembo pogojev za registracijo verske skupnosti in prepoved zaposlovanja duhovnikov v javnih institucijah, v paketu sprememb pa so stvari, ki segajo čez rob nujnega.

Tako bi se korenito spremenil tudi način financiranja verskih skupnosti in, kot rečeno, bo gotovo največ besed prav o tem. A preden bo izrečena kakšna preveč, velja spomniti, da bi bila, če ne bi verske skupnosti prek svojih organizacij delile paketov in svojim članom dajale duhovne opore, socialna in moralna slika današnje Slovenije veliko bolj klavrna. Tudi zaradi tega bi moral biti cilj sprememb in izrečenih besed le pravičnejši sistem, ne pa izzivanje, obračunavanje in kovanje političnih dobičkov.