Koga bolj boli?

Andrej Vizjak je včeraj priznal, da mu kot ministru za delo v tem mandatu ni prijetno, ko država posega v pravice ljudi. Verjame pa, da če želimo tej državi dobro na srednji in dolgi rok, moramo konsolidirati javne finance in omejiti odhodke iz državnega proračuna. “In to boli. Kadar to delamo na račun pravic ljudi, to boli,” je dejal minister.

Vlada torej v želji po lepši prihodnosti posega v pravice ljudi. A ne vseh! 26.300 slovenskih upokojencev, ki ima po oceni vlade “nadpovprečno” visoke pokojnine, je že občutilo ostrino varčevalnega rezila. Pokojninsko blagajno je namreč treba - tako Vizjak - dolgoročno “očistiti odhodkov, ki nimajo veze s plačanimi prispevki”.

Pa čeprav ti “odhodki”, torej državne pokojnine, niso dane kar tako, brez razloga. Tako udeleženci NOB kot španski borci, narodni heroji, interniranci, begunci, kot vojaški upokojenci, policisti, sodniki in kulturniki ... vsi so si svojo pokojnino zaslužili; državi so dali svojo mladost, svoje zdravje, svoje znanje in sposobnosti, posvetili so ji svoje delovno življenje. Zato jim država zdaj ne jemlje samo denarja, ampak tudi dostojanstvo in ponos.

Udeležence vojne za Slovenijo in žrtve dachauskih procesov, ki tudi prejemajo pokojnino iz državne blagajne, je vlada izvzela iz varčevanja. V zvezi borcev odločno nasprotujejo takšnemu ideološkem obračunavanju, ki je bilo več kot očitno tudi na proslavi ob dnevu državnosti, na katero organizator ni povabil praporščakov vseh veteranskih organizacij. Prapori borcev NOB, tigrovcev, vojnih invalidov in borcev za severno mejo niso bili zaželeni. Zakaj že?

Ločevanje boli. Kot boli občutek, da Janševa ekipa varčuje zgolj pri tistih upokojencih, ki ji po ideološki plati niso po godu. Zdi se, da so kriza in z njo povezani varčevalni ukrepi le dobrodošel izgovor. Kajti z isto roko kot jemlje, poskuša vlada - vsaj v primeru državnih pokojnin - tudi brisati zgodovinski spomin. Takšni manevri pa se utegnejo vladi slabo obrestovati.