Koga briga?

V tej državi se bo razprava o tretjerazrednih temah, imenovanih gospodarska rast, padanje kreditnih ratingov, brezposelnost, tuje investicije, spodbujanje inovativnosti in podobno, zelo kmalu umaknila resnično pomembnim. Tistim, o katerih nam ni treba veliko vedeti, da bi lahko o njih razpravljali zelo suvereno. Denimo o tem, ali si istospolna skupnost dveh odraslih, prištevnih in opravilno sposobnih posameznikov zasluži poimenovanje “družina”.

Skoraj 780 tisoč znakov obsega besedilo družinskega zakonika, kar je nekajkratno število znakov, ki smo jih spravili v današnji časnik. Med drugim ureja pomembna vprašanja posvojitve, rejništva, skrbništva, preživljanja staršev in otrok, priznanja otrok in podobno. A predreferendumska kampanja se bo gotovo vrtela predvsem okrog, poenostavljeno, možnosti, da se ima gejevski ali lezbični par za družino, iz česar izhaja tudi pravica do posvojitve otroka. Kar je problem.

Doslej namreč še ni bilo slišati prepričljive utemeljitve, zakaj bi o pravici številčno zanemarljivega števila ljudi imela pravico odločati ogromna večina njihovih sonarodnjakov. Zakaj bi moral odločati o nečem, kar me ne zadeva? Bomo živeli bolje, bodo plače višje, sosedje prijaznejši, zrak čistejši, morje bogatejše, bencin cenejši? Nenazadnje, bo poslej manj zanemarjenih otrok iz heteroseksualnih družin? Nič od tega ne bo. Le razprave ob šankih se bodo od nogometa premaknile k usodnejšim stvarem, naenkrat bosta v državi dva milijona strokovnjakov za družinsko politiko in vzgojo otrok, spet bomo izpostavljeni traparijam o homoseksualnosti kot bolezni, malo se bomo obkladali s pedri in lezbačami, ozračje pa bo še malo bolj zastrupljeno.

Kaj nas briga, ali ima fantek iz sosednjega bloka dva očeta ali dve mami! Pomembno je, da je srečen, varen, vzgojen, da spi na toplem, da ima jesti, da se bo lahko izšolal. Če za to poskrbijo štiri kosmate ali štiri manikirane roke - koga briga!?!