Koliko je Mladićev?

Iskali so ga 16 let, prijeli pa, ko so politične razmere dozorele. Dozorele so, ko je vsaj večji del srbskega političnega razreda ugotovil, da bi bile koristi za Srbijo večje v primeru, da Mladića izročijo haaškemu sodišču, kot pa, da ga še naprej skrivajo.

Finančna kriza je tudi Srbijo hudo zdelala, v siromaštvu pa tudi največji patriotizem uplahne. Vprašanje je, ali bo po Mladićevem prijetju v Srbiji kdo protestiral, saj je Srbija po razpadu Jugoslavije izgubila vse, kar je lahko izgubila. Od ambicioznega projekta Velike Srbije, ki so ga v osemdesetih letih oblikovali srbski akademiki, ni ostalo nič, le prgišče pepela. Slobodan Milošević ni pokopal samo Jugoslavije, temveč je ugonobil tudi Srbijo. Najhujša izguba, ki je Srbi še dolgo ne bodo preboleli, je bila odcepitev Kosova, starodavne srbske domovine, mitološke dežele njene nekdanje veličine. Ratko Mladić in Radovan Karadžić pa sta bila samo Miloševićevi podaljšani roki, krvnika, izvrševalca ukazov o etničnem čiščenju. Zločinca, ne heroja.

Mladiću bodo sodili zaradi genocida v Bosni. Vendar tudi sodba, pa naj bo še tako huda, ne bo stanja vrnila na izhodišče. Ne bo vrnila življenja 8000 mladim Bošnjakom, ki so jih Mladićeve paravojaške enote hladnokrvno likvidirale v Srebrenici, da bi tako iz Bosne dokončno iztrebile “turško zalego”.

Bosna in Hercegovina je danes ranjena in usodno razdeljena dežela. Pod površjem še zmeraj tli. Če ne bi bilo nadzora mednarodne skupnosti, bi verjetno že zdavnaj izbruhnila nova, še bolj krvava vojna. Mladića so aretirali, a njegova stvaritev, etnično očiščena in razdeljena Bosna še vedno živi. Od Daytona dalje se mednarodna skupnost brez večjega uspeha ukvarja z nalogo, kako iz papirnate ustvariti resnično državo. A to je skorajda misija nemogoče, saj je takih, kot je Mladić, v Bosni še veliko. Zato Mladićeva aretacija ni zadnje dejanje normalizacije Srbije in Bosne, ampak šele njen začetek.