Koliko let prepozno?

Med novicami iz policijskih logov je bila včeraj tudi ta, da je končal v priporu moški, ki naj bi dobil avans za gradnjo dveh stanovanjskih hiš. Ni jih dokončal, posameznike in podjetja naj bi ogoljufal za približno 130.000 evrov. Res je, ne gre za drobiž. Niso pa to milijoni in milijoni evrov, ki so v minulih letih poniknili v drugih, mnogo večjih gradbenih in drugačnih zgodbah, pa zaradi tega - do zdaj - še nikomur ni bilo treba sedeti ne v priporu in ne v zaporu. Kajti nobena kazen še ni pravnomočna.

Včerajšnji javni nastop generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja, ki je predstavil dokument o politiki pregona, odgovarja na nekatera vprašanja in odpira nova. Cilj dokumenta je namreč pri delu tožilstev doseči večjo učinkovitost, enotnost in enakost ljudi pred zakonom. Kar - med vrsticami - lahko razumemo tudi tako, da enakosti doslej ni bilo. Da so enakost med drugim rušili tudi tožilci s povsem legitimnimi odločitvami (ne nazadnje so pri svojem delu samostojni), ki pa niso bile vedno nujno v skladu z načeli pravne države.

Zdaj so tožilske prioritete končno znane: na prvem mestu je gospodarska kriminaliteta, sledita korupcijska in organizirana, nato pa ostala huda kazniva dejanja. Med temi so tudi kazniva dejanja, pri katerih so hudo kršene pravice delavcev in ranljivih skupin ljudi. Obstaja torej upanje, da se bodo nekatere zadeve vendarle premaknile s skoraj mrtve točke? Tudi nova strategija preprečevanja in zatiranja kriminalitete, ki je nastala na notranjem ministrstvu, namreč postavlja podobne ali celo enake prioritete.

Vendar usklajena politika odkrivanja in pregona kaznivih dejanj še ne pomeni nujno večje pravne varnosti državljanov. Ozko grlo z dolgotrajnimi postopki namreč predstavlja sodstvo, ki je od vseh členov v verigi, žal, najmanj fleksibilno.

Vprašanje je tudi, koliko let takšni in drugačni ukrepi že zamujajo in zakaj. Da so se velike ribe lahko poskrile, ko so se male ujele na trnek?