Koliko Primorske?

Pred lanskimi lokalnimi volitvami med primorskimi kandidati za župane skoraj ni bilo junaka, ki bi si na vrh seznama obljub volilcem zastavil boj za takšno ali drugačno primorsko pokrajino. To bi bilo tvegano, saj gre za temo, ki posebej na Goriškem razdvaja. Osrednja dilema je seveda ali enotna Primorska ali razdeljena na severni in južni del.

Nekam dolgo je vladalo zatišje, na “predvečer” vseprimorske Primorske poje pa je znova završalo. Začelo se je, ko so zaokrožile informacije o namerah za priključitev novogoriške geodetske uprave h koprski in potem še o podobni usodi novogoriške podružnice NLB. Potem je olja na ogenj prilila ministrica za lokalno upravo, ki ponuja regionalizacijo Slovenije po vzoru slovenskih škofij.

To je preveč, so rekli v Forumu za Goriško. Upirajo se sicer tudi “diktatu” cerkve, največji problem pa je v dejstvu, da koprska škofija obvladuje tudi Goriško oziroma celotno severno Primorsko. Za kaj se borijo borci za samostojno Goriško, pa je seveda znano, na vladavino Kopra ne bodo pristali v nobenem primeru.

In kaj porečejo danes na srečanju v Ajdovščini pripadniki Civilne iniciative za Primorsko? Da mora Primorska zadihati enotna, močna v razmerju do ljubljanske centrale. Le da sedež pripada Vipavi kot geografskemu središču in ne morda Kopru.

V dosedanjih razpravah o tem smo bili priče tudi nič kaj spodobni izmenjavi mnenj. Pravzaprav se začenjajo že med tistimi, ki so sicer za samostojno pokrajino, vendar je za del severnega konca Primorske v imenu nesprejemljiva Goriška.

Pred nadaljevanjem teh bojev lahko rečemo, da do razumnega kompromisa ne bo prišlo. Ljudje iz društva TIGR Goriške so nam zaupali, da v teh bojih nočejo politike. Toda v pismu osmih društev premierju Pahorju jo je veliko, sicer mimo pisma so mu zagrozili celo z odpoklicem. Takšna praksa naj bo stvar strank in list, od “civilistov” v sodelovanju s stroko pa pričakujemo predvsem argumente.