Koliko “prizadetih” na koliko “normalnih” še gre?

Da v Sloveniji civilne iniciative vznikajo kot gobe po dežju, je znano. Imamo jih proti gradnji avtocest, daljnovodov, novih stanovanjskih sosesk, ogrožanju pitne vode in onesnaževanju, pa proti cepljenju, maskam, tehnologiji 5G, vetrnicam ... Nekatere so bolj upravičene, druge manj. Odslej pa imamo, kar je zelo zaskrbljujoče, tudi takšno, ki se bori proti naselitvi po njihovem prevelikega števila oseb s težavami v duševnem zdravju v svojo bližino: ker se, kot so povedali v - upajmo, da vendarle ne preveč reprezentativni anketi - počutijo ogrožene.

Člane divaške civilne iniciative, kot gre razumeti, skrbi, koliko varovancev socialnovarstvenega zavoda Doma na Krasu lahko “prenese” njihov majhen kraj. 18, 26, morda samo osem ali šest? Torej, povedano drugače, skrbi jih, koliko “duševno prizadetih oziroma omejenih”, kot so jih poimenovali, na koliko “normalnih” ali “duševno zdravih” oseb lahko nekako sobiva v kraju, ki, kot so posebej izpostavili, nima ne dežurnega zdravnika ne policijske postaje. Ali ima kulturno dvorano, telovadnico ali kakšno kavarno, kjer bi se, denimo, lahko srečali in spoznali, je očitno drugotnega pomena.

Bolj kot različne ranljive skupine umikamo iz skupnosti, večji so namreč predsodki in večja je njihova socialna izključenost.

Nevarna, celo sprevržena je ta matematika, ko si “normalni” jemljejo pravico odločati o tem, kdo in koliko si (ne)sme v njihovem kraju kupiti hišo in ustvariti - dom. In podobno žalostna kot tiste, ko gre za, denimo, migrante z Bližnjega vzhoda, južnjake, muslimane, homoseksualce, turške delavce, osebe z downovim sindromom in, da, tudi za “bolj naše” ukrajinske begunce, ki pa bodo še prekmalu lahko za nekatere samo še tujci, ki bodo izkoriščali našo socialno pomoč.

Člani civilne iniciative so medtem sicer naredili korak nazaj. In hiteli pojasnjevati, da so bili narobe razumljeni, preslabo in prepozno informirani, da niso poznali strokovnih smernic, da jih ni nihče nič vprašal, da so pravzaprav zgolj dobrohotno izražali skrb pred morebitnimi neželenimi posledicami naselitve “prevelikega” števila teh oseb. Da pravzaprav nimajo nič proti “drugačnim”. A kaj ko zraven ostaja tisti ozkosrčni ampak. Ki ga seveda ni bilo, ko so svoj nov dom v Divači iskali Koprčani ali Ljubljančani. Takrat občine niso pozivali, naj ustavi nekakšne postopke, s katerimi dejansko nima nič.

Deinstitucionalizacija, ki jo po zgledu dobrih praks razvitejših držav tudi pri nas sicer izvajamo že kar nekaj časa, je še vedno izziv. Vendar pa prav odpor, kakršen se je zgodil v Divači, potrjuje njeno nujnost in nujnost večje senzibilizacije javnosti. Bolj kot različne ranljive skupine umikamo iz skupnosti, večji so namreč predsodki in večja je njihova socialna izključenost.