Koliko sprave?
Sliši se lepo: “Naša navzočnost naj priča o trdni zavezi, da tisto, kar danes združuje, prevlada nad tistim, kar nas je boleče delilo v burnem zgodovinskem obdobju, ki so ga zaznamovale vojne med državami in narodi.” Toda ali bodo državni poglavarji treh sosednjih držav zmogli dejanje v Trstu, ki je bilo napovedano kot spravno, prenesti v glave svojih državljanov, Slovencev, Hrvatov in Italijanov?
Ko gre za tisto burno zgodovinsko obdobje, namreč ostajata vsaj dva bregova: na enem je Italija, na drugem sta Hrvaška in Slovenija. To se je pokazalo, ko je Italija pred šestimi leti začela praznovati dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre in Dalmacije (10. februar), se poglobilo, ko je italijanski predsednik Giorgio Napolitano fojbe povezal s krvoločnostjo in sovražnostjo slovanskih barbarov ter jim leto kasneje pripisal še genocidnost. Ob vsem tem morata Slovenija in Hrvaška postati naravni zaveznici, pri čemer pa so bili veliko ostrejši na Hrvaškem.
Napolitano je kasneje ubral zmernejše tone, obiskal je Ljubljano, ostaja pa pri tem, da si Italija tudi z njim na čelu s fašizmom noče omadeževati preteklosti. Ali je poklon Narodnemu domu vendarle korak k priznanju, da ima zlo, ki sta ga potem povzročala obe strani, nek izvirni greh? In temu bi morali tudi v Italiji v slogu “bobu bob” reči fašizem.
Prav radikalnega zasuka seveda ne gre pričakovati. Poziv k strpnejši prihodnosti vsi po vrsti polagajo na srce mladim generacijam. Da pa to mnogi počnejo s figo v žepu, je več kot očitno pri nas doma, kjer ni bilo še nobeno dejanje priznano kot spravno in mlade generacije do onemoglosti pitajo s preteklostjo.
V Italiji pa se rojeva novi fašizem in njegovi nosilci so večinoma prav mladi ljudje. Težke razmere, iz katerih ne vidijo pravega izhoda, jih samo spodbujajo in tudi jutri še večja Evropa bo v glavah ljudi žal še dolgo ohranila meje.
