Komisija in pol

Če je kdo nad kakšno sprotno potezo koprskega župana Borisa Popoviča še vedno presenečen, je pač naiven. Toliko težko prebavljivih izjav in dejanj od svojega župana niso deležni nikjer drugod po Sloveniji, z leti pa so tudi Koprčani nanje postali (skoraj) imuni.

Zadnja v nizu je sestava nekakšne komisije, ki naj bi oblikovala stališča in pripombe k predlogu državnega prostorskega načrta za celovito prostorsko ureditev pristanišča za mednarodni promet v Kopru. Razumeli bi, da gre pri tem za celovit občinski interes, kar predvsem pomeni, da ta vključuje tudi ljudi, ki s pristaniščem dejansko živijo v sobivanju. Torej ne le med delovnim časom, ampak tudi zvečer in ponoči ter ob nedeljah in praznikih. In tako vse leto. Je torej lahko kdo za načrte z okoljem, v katerem živijo, bolj zainteresiran od ljudi, ki se jih emisije iz gospodarskega giganta neposredno in vsakodnevno najbolj dotikajo? V zadnjem koprskem primeru je očitno mogoče tudi to, saj je župan privilegij razmišljanja o okolju, v katerem Koprčani živijo, in zraku, ki ga dihajo, namenil zvezdam občinskega političnega prestopnega roka, svojemu stricu, nekdanjemu sogovorniku v Ankaranu, ki tamkajšnjih prebivalcev že dolgo ne predstavlja več, in še nekaterim iz občinstva, ki mu ploska tudi, ko ni nobene predstave. Takšna je koprska stvarnost. Enih pač nikjer ne sme biti, kot da ne bi smeli česa slišati ali videti. Treba jih je ignorirati, kot da jih v mestu ni. Namesto pričakovanega povabila k poenotenju stališč lokalne skupnosti, ki so za njene prebivalce življenjskega pomena, pa lahko tudi formalno imenovanje neke komisije samo dodatno razdvaja. In tako potrjuje dejansko stanje duha v Kopru.

In medtem ko se eni ob novem korenčku samo še bolj široko nasmihajo, drugim ne preostane drugega, kot opozarjati na nesmisle. Z oglašanjem v javnosti pa predvsem potrjujejo, da so tudi sami še vedno dejavni v okolju, kar bi jim sicer nekdo rad pobalinsko preprečil.