Komu cvetijo

Kmetje niso neumni. Zato tudi novica o prekinitvi odkupa breskev v Fructalu ni bila veliko presenečenje. Kljub prijaznim zagotovilom novega lastnika ajdovske tovarne je bilo vsakomur v dolini jasno, da je konec poroke med pridelovalci in Fructalom le vprašanje časa.

Tudi če ni šoka, sta kljub temu jeza in razočaranje. Najraje nikoli več ne bi kupili nobenega Fructalovega ali Nectarjevega izdelka. Najraje bi kar takoj vžgali motorko in požagana drevesa zložili pred vrata direktorjeve pisarne. Najraje pravzaprav ne bi šli več niti pogledat njiv in polj, ki so jih podedovali od svojih dedov in pradedov in jih obdelujejo bolj zaradi čustvene navezanosti, spoštovanja in spomina kot zaradi zaslužka in dobička. Jeza se bo seveda razkadila, ampak negativne posledice Fructalovega zapiranja vrat, s katerim se prav gotovo začenja konec sadjarstva v dolini, bo čutiti še v naslednjih letih in desetletjih.

Obsežni nasadi vipavskih breskev na melioriranih, namakanih poljih so bili velik in kompleksen in drag gospodarski projekt. Za to, da ambicije zdaj dokončno klavrno propadajo, ni krivo neko srbsko družinsko podjetje. Kriv je dolg niz napačnih odločitev, kratkovidnosti, površnosti ter majhnih in velikih požrešnosti.

Zaradi vsega naštetega imamo pridelovalce, ki sami, nemočni in premajhni tavajo na trgu. Imamo tuje breskve v nakupovalnih središčih, ki stanejo manj kot evro in imajo okus po manj kot ničemer. Imamo zadrugo, ki prodaja hranilnico zato, da bi plačala grozdje. Mlekarno in klet, ki počasi toneta. Tovarno sokov, ki smo jo prodali najprej enemu nato drugemu pivovarju in nazadnje tujcem. Imamo preluknjan jez akumulacijskega jezera in vse bolj prazne njive in polja. Zapravili smo skoraj vse svoje dragocenosti in zelo težko jih bo dobiti nazaj.

Nacionalni interes, konkurenčnost in globalno gospodarstvo so besede. Dejstva so drevesa v vrsti, ki bodo kmalu cvetela, ampak letos očitno le še za okras.