Komu je še mar?

Ugotovitve, do katerih prihajajo snovalci raznih zakonov in strategij s področja gospodarske kriminalitete, so že leta podobne: da je nujno boj proti gospodarskemu kriminalu intenzivirati, da se morajo različni organi in institucije pri tem bolj povezovati, da je treba postopke pospešiti ... Medtem so neznane vsote denarja odpotovale v davčne oaze in tam ostajajo na varnem.

Zanimivo je, da za nobenega od tajkunov, ki so se sicer znašli v takšnem ali drugačnem kazenskem postopku, do zdaj ni bilo slišati, da je postal socialni problem. Verjetno brez težav poravnava račune, nakupuje nujne in manj nujne potrebščine, ne uporablja javnih prevoznih sredstev, pa še kaj bi lahko našli.

Statistika ne pokaže vsega, a pomislimo malo: koliko storilcev gospodarskega kriminala je doslej priznalo krivdo, koliko jih je končalo v zaporu, koliko časa trajajo postopki? In zakaj se tisti, ki bi lahko že zdavnaj kaj storili, že leta izgovarjajo na pomanjkljivo zakonodajo in preveliko razpršenost nadzora?

Nekoč je obstajala služba družbenega knjigovodstva, ki je imela vpogled v vse gospodarske denarne tokove, pa tudi nadzor nad plačanimi davki in prispevki. Ta “ostanek” socializma je politika ukinila. Ustanavljati je začela razne brezzobe tigre in s tovrstno prakso nadaljevala do danes. V državi preprosto ni bilo politične volje po močnem nadzoru, ker bi to lahko prekrižalo načrte ... sorodnikom, znancem, prijateljem. Političnim in gospodarskim elitam.

In tudi po dobrih dvajsetih letih življenja v samostojni državi ni videti volje po resnem boju proti gospodarskemu kriminalu. Vse namreč kaže, da je sistemska korupcija postala del slovenskega vsakdana, in težko, če ne nemogoče, jo bo izkoreniniti. Saj: komu je mar za vse tiste delavce, ki so se zaradi pohlepa posameznikov znašli na cesti, komu mar, če država drvi proti bankrotu, komu mar, če jutri v tej državi ne bo imel kdo graditi, ker so propadla vsa podjetja ...