Komu mar ena alineja?

V strategiji razvoja slovenskega turizma do leta 2016 je zapisana vrsta visokoletečih ciljev in strateških ukrepov, s pomočjo katerih naj bi turizem postal uspešen gospodarski sektor, Slovenija pa prepoznana kot odlična, aktivna in zdrava destinacija. A bodo številni visoki cilji še naprej ostali samo cilji.

Problematika (lokalnega) turističnega vodenja se ob vseh problemih slovenskega turizma - od statusa Slovenske turistične organizacije in s tem povezanih preslabe promocije in prepoznavnosti Slovenije, do (pre)zadolženosti in lastniške strukture turističnih podjetij, pomanjkljive turistične infrastrukture in prometnih povezav, do premajhne povezanosti deležnikov - na prvi pogled zdi razmeroma obrobna. A če vemo, da smo turizem ljudje, da največ šteje kakovost storitve in da sodobni turisti iščejo pristna doživetja, potem je jasno, da ni vseeno, ali jih vodijo izobraženi in usposobljeni lokalni turistični vodniki, ki so bistvenega pomena za njihov vtis, ali kdo drug.

A pri nas pač leva ne ve, kaj dela desna. Ambiciozne strategije gospodarskega ministrstva ne koristijo veliko, če ministrstvo za delo istočasno iz pravilnika nepremišljeno in kratkovidno izbriše alinejo, ki je za možnost legalnega opravljanja storitve lokalnega turističnega vodenja (kot osebno dopolnilno delo) pravzaprav ključna. Logično je, da v šele razvijajočih se turističnih destinacijah obseg vodenja ni tolikšen, da bi posamezniku omogočal, da se z njim ukvarja profesionalno in odpre dejavnost. Ni še, lahko pa bi postopoma postal, če bi se obisk zadovoljnih turistov večal. Sicer pa bi pač kot osebno dopolnilno delo ostal vir dodatnega zaslužka. A se je bati, da ne bo ne eno ne drugo. Vsaj dokler bodo naši uradniki namesto ustvarjanja ustreznega normativnega okolja alineje, ki so se v praksi izkazale kot dobre in potrebne, raje brisali. In dokler bomo - drugače kot na primer sosedje Hrvatje - domače vodnike premalo ščitili.