Komu se ne mudi
Zgodba o koprski kavarni Loggia je ena najbolj žalostnih v projektu prenove mesta in oživljanja mestnega jedra aktualne občinske oblasti. Medtem ko Koper spreminjajo razni novi projekti, se zdi, kot da je staro obsojeno na propad. Če to velja za najbolj strogo središče mesta, se niti palačam in drugim arhitekturnim biserom iz bogate mestne zgodovine ne piše nič dobrega. Pa se je vendar zdelo, da bo po skoraj triletnem mrku tudi v Loggio posijal žarek sonca. Sredi maja so iz občinske uprave sporočili, da so za novega najemnika kavarne (za vsaj pet let) izbrali ljubljansko podjetje Kolosej zabavni centri. Med tremi pravočasno prispelimi in popolnimi ponudbami je Kolosej za kavarniški del poslopja ponudil 2000 evrov mesečne najemnine, 359.000 evrov pa bil pripravljen vložiti v obnovo prestižnega objekta, okoli katerega so se zadnja leta mnogim cedile sline. Podatka so bili veseli vsi Koprčani, tudi tisti, ki še vedno ne morejo požreti zimske neokusne županove zbadljivke, da je pač Loggia le kafič. Kot da še ne bi slišal, da je bila pravzaprav skoraj polnih osem stoletij nekakšno kulturno središče Kopra, povezano z dejavnostmi, ki so stoletja usmerjala njegov razvoj. Čeprav so iz občinske uprave sprva optimistično napovedovali, da bo Loggia vrata spet odprla konec julija, se doslej z objektom ni zgodilo (še) nič. Torej nič od tega, da bi tudi poletni tuji prišleki v mesto začutili nekaj bogate zgodovine kraja, ki ni dana ravno vsakemu okolju. In tako nekaj optimizma - kako cinično - Loggii ponuja le prihajajoči čas rezanja raznih predvolilno-otvoritvenih trakov. Najslabše pri vsem pa je, da se arhitekturno-zgodovinsko občutljivemu objektu obeta nekakšno hitenje. To se namreč ni obneslo niti pri bolj enostavnih gradbenih posegih v mestu. Tudi pri gradnji krožišč med Šalaro in Vanganelom so se že po navideznem končanju del znova lotili kar obsežnih popravkov. Ali pa je tudi to del zgodbe, ki je eni ne razumejo, drugi pa se trudijo, da je res ne bi?
