Komu še zaupati?

Ali je celjski sodnik Milko Škoberne, ki je sredi tedna končal v pridržanju, kriv storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine ali ne, bo pokazal postopek. Čeprav za vsakogar velja, da ni kriv, dokler mu to ni dokazano s pravnomočno sodbo, dokazi, ki so jih v tem primeru zbrali preiskovalci, skoraj ne dopuščajo dvomov. In potrjujejo tezo, da je korupcija globoko ukoreninjena v vse pore slovenske družbe.

In odzivnost? Slaba, kot ugotavlja tudi vodja sektorja za gospodarsko kriminaliteto pri generalni policijski upravi Dušan Florjančič. Kajti prijava korupcijskega dejanja je v tem konkretnem primeru prek elektronske pošte romala na več kot 20 različnih naslovov, tudi na naslove različnih državnih organov, a so se nanjo odzvali le redki.

Sodniki naj bi predstavljali enega od pomembnih stebrov pravne države. Naj bi ... Vendar se ob zadnjem dogodku le poglablja prepričanje ljudi o popolni eroziji pravne države. Komu še zaupati? Politiki so si zaupanje zapravili že zdavnaj, gospodarstveniki in menedžerji ne zaostajajo dosti za njimi, dogodki v mariborski nadškofiji in veliki dolgovi, v katere je zabredla, so omajali tudi zaupanje v Cerkev.

Skupni imenovalec? Pohlep po dobrinah, ki jih ne ustvari pošteno delo. Ljudje so zgroženi. Ob hitro rastoči brezposelnosti, plačah, ki ne omogočajo dostojnega življenja ali pa jih po več mesecev sploh ne dobijo, takšnega pohlepa ne morejo dojeti.

Pravosodje, o katerem “mali” ljudje že do zdaj niso imeli prav dobrega mnenja, je s pridržanim sodnikom dobilo še dodaten madež, ki ga bo zelo težko spralo. Vsak sodni postopek bo pod še večjim drobnogledom javnosti, zaupanje pa se skoraj težko spusti na še nižjo stopnjo, kot je zdaj.

V vsej tej godlji pa vendarle ena svetla točka: da prav nihče ni nedotakljiv. In dokaz, da je pod kožo vsak krvav. Ne le tajkuni, pač pa tudi tako imenovani varuhi pravne države in celo cerkveni dostojanstveniki ...