Komu služijo?

Hitra proga, ki bi med drugim povezala koprsko in tržaško pristanišče s srednjo Evropo, hiti. No, ne cela. Samo v enem majhnem delčku, dolgem vsega enajst kilometrov. Ta košček, od meje z Italijo do Divače, se zdi slovenski državi edini do meje z Madžarsko tako nujen, da je treba zanj sprejeti državni prostorski načrt.

Ker so se trase pač slučajno lotili ravno tu in ker je zdaj treba porabiti denar, ki so ga za pripravo papirjev dobili tudi od Evrope. Četudi je jasno in potrjeno s sklepi na najvišjih državnih ravneh, da te proge vsaj do leta 2030 ne bomo potrebovali in je do tedaj tudi ne bomo začeli graditi.

Bodo papirji, zdaj narisani za debele tri milijone evrov, tedaj sploh še uporabni? Ob danes hitro spreminjajoči se tehnologiji verjetno ne. Bodo pa zagotovo močno otežili življenje ljudem ob načrtovani trasi, saj zaradi teh papirjev tam ne bodo smeli graditi.

A to ni edino vprašanje brez pametnega odgovora. Naslednje je, čemu ta ista država in isto ministrstvo za infrastrukturo že dve leti prenavlja in širi železniško postajo sredi Divače, če pa načrt hitre proge predvideva navezavo na obstoječi in drugi tir do Luke Koper mimo Divače. 45 milijonov, kolikor bo stala postaja, je približno toliko, kot naj bi stalo dvoje prečkanj hitre proge in avtoceste. Prav ta vsota naj bi bila glavni razlog, da je neznano kdo odločil, da vaščani Žirij niso vredni toliko, da bi bilo zaradi njih vredno graditi dražjo različico.

Brez odgovora ostajajo tudi vprašanja, zakaj ljudje ne smejo postaviti na kmetijski zemlji hiše, država pa jo brez težav uniči za progo; zakaj je treba za vsako manjšo gradnjo na Krasu prešteti vrtne strnade, skovike in čuke, ohraniti kale in suhe travnike ter kositi le v določenih obdobjih, za “evropske” projekte pa te evropske zaščite ne veljajo.

Postopki sprejemanja prostorskih načrtov so dolgi zato, da bi z mnenji stroke in ljudi gradili s čim manj škode. A se je žal še enkrat izkazalo, da so le sami sebi namen.